Pa smo dali skozi še en izlet s Krti.
Tokrat je bil to najbolj burjasti izlet. Prepihalo nas je podolgem in počez, vseeno pa smo se imeli enkratno. Tako, kot vedno.
Štiri ure in pol smo se podili preko treh dolin, od Sočerge, do Hrastovelj. Od čisto majhnih, do starejših.
Meni se malo pozna vsa pridobljena kondicija, tudi tek se - končno! - pozna. Vsaj tako se mi zdi. Hoja mi ni delala nobenih težav, nekaj časa sem celo tekel s tamaučkom štuparamo. Še posebej pa sva tekla navzdol. To mi celo zelo paše, kolena mi mnogo manj trpijo. Zanimivo.
Pihalo je pa sto na uro. Jaz sem sicer burje malo navajen (če se jo sploh da navadit), sem pa tudi nase navlekel vse, kar se je dalo navleči. Ko te enkrat začne zebst, se moraš presneto potrudit, da te neha. Se je zaradi tega mnogo bolje dobro pripravit. Tako me na koncu ni prav nič motila. Kar nekaj časa smo sicer hodili v zavetju, a gor na Kuku je pihalo, da je tamaučke kar prestavljalo. Pa starejše tudi.
So pa nekatere gostilne zanimive. Če naročiš 37 kosil, jih moraš 37 plačat. Pa čeprav jih prinesejo samo 34... Sami smo si krivi, če otroci nočejo jest... Eh, ampak kregati se je brez veze, samo slab okus ti ostane. Poleg tega pa plastični prt, ki prekriva "pravi" prt, kaže na usmerjenost gostinskega obrata. Poceni množični turizem.
S Krti mnogo bolj cenimo prijaznost in domačnost. Večinoma se odločamo le za kakšne čorbe, tokrat smo si naročili mnogo več. Saj hrana je bila prav ok, refošk je prekrasen, a vseeno si upam trditi, da mene pri Škrgat ne bodo več videli. Pa če jo italijani še tako cenijo...
Človeku mora ugajati več stvari hkrati, da je zadovoljen. Čeprav mu burja prepiha kosti, se namatra pri hoji, ga zebe in vse boli, je lahko še vedno na koncu presneto zadovoljen. Po drugi strani pa je lahko hrana odlična, vino super, cena ugodna, pa ne bo zadovoljen. Le celoten vtis šteje, anede?
Evo naših dveh še enkrat pod kamnitim mostom istrskih ušes.
Plezanje pod balvani je seveda obvezno. Zvoki se razlegajo prav nenavadno, tudi cesta, ki je daleč spodaj, se sliši nekje zgoraj...
Pa še ena gasilska na vrh Kuka, kjer nas je skoraj odpihnilo.
Se mi pa je včeraj prvič zgodilo, da sem si rekel dan prej: ah, saj so baterije polne na fotoaparatu! Saj imam še rezervno s sabo!
Japajade.
Obe sta bili prazni! Porabljeni od bogve kdaj prej. In ker nisem preveril, sem naredil le okoli 20 slik. In sem tovoril fotoaparat večinoma v nahrbtniku. BUČA! So bili pa vsaj drugi bolj pridni in vestni... Saj ni bilo časa slikat, kar naprej se moraš ukvarjat s tamaučkoma, vedno nekje zadaj se trudiš, da bi ujel skupino. Pa tega nosit, pa drugega nosit, pa... Ah, kje bom še slikal! Že tako sem bil oprtan kot ta zadnja gorska mula...
Vpiši se