Zadnje pol leta hitimo, da na naše smetišče spravimo vse, česar ne potrebujemo.
Odločeno je bilo namreč, da deponija odpadkov v Dobu preneha obratovat s 1.1.2008. Dosegla je že najvišjo višino, ki je bila določena s strani države.
Seveda pa se je vse zakompliciralo. Namen je bil odpadke vozit v Celje, kar pa podraži odvoz za štirikrat, na kar pa država ne da privoljenja. Jasno, ne?
Torej ostajamo pri našem smetišču, o katerem imajo vsi veliko povedat, še najbolj to, da Dobljani živijo od njega na veliki nogi. Tako se sem in tja sliši kaka privoščljiva beseda o tem, kako bo življenje na Dobu po zaprtju deponije. Seveda, saj smo ljudje. Ne maramo, da kdo boljše živi od nas. Za tiste, ki slabše živijo pa nas boli briga... Torej napadamo dokler nismo na vrhu, potem se pa branimo.
Jah, zanimivo. Ampak mene to nič kaj dosti ne gane. Na smetišče sem odpeljal že skoraj vse, kar se je dalo in kar je bilo smetišču namenjeno. Razen salonitk s strehe garaže. Te bodo pa še malo počakale. Da se garaža porihta.
Je pa na smetišču vedno zanimivo, tamauček vedno sili tja, kot, da bi prodajali sveže žemljice. Čeprav smrdi in čeprav je vse usrano, blatno in raztreščeno... kaj pa vem... vedno se mi zdi, da fantki tja radi zahajamo. Polno zanimivih stvari, čeprav odsluženih, razbitih in polomljenih.
Ko jih tam v kotu vidim, prašne, zapuščene in razbite, se mi kar milo stori. Vse, čisto vse, bi vzel s seboj domov...
Vpiši se