Vse me boli. Še posebno danes. Takega muskelfibra pa že dolgo ne...
No, ja, sicer pa je vseeno.
Desetko smo pretekli, v nič kaj zavidljivih razmerah. Sicer pa jih nismo prav nič opazili, saj smo kar naprej nekaj nakladali. Narava okrog nas je blestela, vse v ivju, snegu, prav enkratno!
Saj sem se delal sitnega, a mi ni šlo najbolje, med tekom me pravzaprav nič ni motilo in sem bil več kot zadovoljen. Še celo vse klance sem pretekel in se nisem na celi progi niti enkrat ustavil! Kar je zame pravi uspeh. Zadnjič jih nisem mogel.
Res je, da smo najbrž zaradi tega imeli malo slabši rezultat, čeprav še vedno boljši. Tek v klanec mi gre pač počasneje kot hoja. Pa sem pri tem še oba fanta bremzal.
Ponosen sem, če povem po pravici. Ponosen nase in na oba fanta. Ponosen na Heleno, ki se je tudi pogumno spustila na celih deset km. Prav nič ni tole mačji kašelj, pa še sama je morala hodit, kar je čisto drugače, kot v ekipi.
Ni kaj, srčni smo bili. Spet!
Slik je tokrat dosti manj, to gre pač pripisati neugodnim vremenskih razmeram. Tako niti spremljevalna ekipa ni bila potrebna.
Po teku pa še pogostitev, kot še dolgo ne! Tja do treh zjutraj sem zdržal, več pa ni šlo. Tudi 10l smo skrajšali na 9l. Kar pomeni, da je bilo piva ravno prav!
Po dolgem, dolgem času druženje, kot si ga lahko samo želiš! Mirno in spokojno, brez tekanja, živciranja in podobnih stvari. Vse se je ustavilo, mi pa smo se fino imeli. In če bi zapadlo tri metre snega, da še štirinajst dni ne bi mogli nikamor, nas prav nič ne bi motilo.
Ne bi kaj preveč zahval pisal, saj veste, da sem vam presneto hvaležen, kajne?
10.380m, 1:18:11, 173obratov, max 187 obratov, 947kCal, 7:34/km.
Vpiši se