Zadnje čase opažam nekaj novega. Kar se kaže tudi drugje, ne samo pri meni.
Jaz sem seveda len in vse skupaj pustim na miru, dokler pač ne bo bolje. Pojma nimam, kdaj bo to, ampak enkrat sigurno bo. Sem optimist.
V večini primerov je tako, da človeku po psihičnih naporih prav paše kakšen večji ali manjši fizični napor. S tem se sprostiš, malce umakneš, malo pospraviš v glavi. Vsak je že do tega prišel, komaj se je spravil ven, nekaj potem naredil, tekel, gonil kolo ali pa nabijal žogo. Komaj, komaj si se spravil ven, a na koncu si bil, sicer res zmatran, a kakor ves prerojen. Je tako?
Opažam pa, da gre to le do neke mere. Pa ne fizične, temveč psihične. Ko so enkrat psihične obremenitve prevelike, tudi vsaka fizična aktivnost pomeni le dodatno obremenitev. Ko je enkrat glava prepolna, je pač prepolna. Nič več ne gre noter, nič. Vse ostane zunaj, tako tudi prednosti fizične aktivnosti. In čeprav na prvi pogled zadeve ne zgledajo povezane, pa po vsej verjetnosti so.
Moj tek je porazen. Moja košarka je porazna. Moja hoja v hribe je porazna. In ne morem in ne morem se spraviti k sebi. Nikakor ne morem napredovati, ali pa vsaj priti na nivo, ki sem ga imel. Preprosto ne gre.
Res je, vse je v glavi. In če v betico ne gre nič več, če vedno samo tuhtaš in tuhtaš o tekočih problemih, ni nobene sprostitve več. Tudi fizično zadovoljstvo izostane. Na koncu vsake aktivnosti si samo še bolj zmatran, utrujen, nobenega užitka več, nobene lepote.
Malo bo treba počakat, omejit število psihično obremenilnih aktivnosti, še malo počakat, pospravit po glavi, potem pa, hop! Še dobro, da je zima in da dežuje in da je vse sivo in da ni sezone za tek.
Upam, da me tole vse čimprej mine, da bom spet lahko uporabljal moje naprave, zgubljal kile in morda, majčkeno morda, se pripravil na tistih xx km v začetku maja... Počasi bo zmanjkalo časa, jebela cesta, saj je že februar!
Vpiši se