Snežne pravljice

Da ne bom samo o luknjah, betonu in škarpah govoril... Tudi kaj drugega se nam dogaja, ne armiramo samo betona, čeprav na prvi pogled tako zgleda. Tisto, kar imaš direkt pred nosom/hišo, je le najlažje slikat. Pa še vsak dan nekaj drugega...

V nedeljo smo šli prvič letos na sneg. Na Soriško planino. Ufffa, super! Kakšen dan! Sonce, sonce, sonce. Napolnil baterije končno do konca. Le kako je lahko Helena zbolela, če pa je bil tak leeeeep sonček???

Smučarji in sankači so se seveda pritoževali, ker opoldne že nikamor ni šlo več, sneg je postal čisto voden in mehak. Mene pa ni nič motilo, samo, da je bil sonček.

Drugače pa vsi mokri. Kot zajci. Še posebej otroci. Do konca mokri, pa še malo naprej. Pa sitni zaradi tega tudi. Dokler se nisem razjezil, potem je bilo malo bolje, malo manj sitnobe.

No, ja, nasankali se nismo bogve kaj, nekaj pa je le bilo! Če je za letos konec snega, bomo lahko rekli, da smo bili vsaj enkrat!

Dve sta popolnoma uživali.

Se mi pa zdi, da smo uživali prav vsi Krti! Kar je čisto prav!