Odstop

Ravnokar sem nepreklicno odstopil s položaja predsednika ZEVS.

Dolgo se je to kuhalo in na koncu se je le skuhalo. Dolgo sem premleval, ni bilo ravno ena lažjih odločitev. Enako sem poskušal že na Občnem zboru, pa nas je bilo premalo in je načrt padel v vodo.

Če človek ne vidi več poti naprej, je res najbolje, da prepusti mesto drugemu. Upam, da bodo šli fantje naprej in ne bodo stopicljali na mestu, kot smo dozdaj.

Veliko tudi po moji krivdi, s katero sem se težko sprijaznil, a se zavedam svoje odgovornosti. V prvi vrsti sem posameznik, preprosto ne znam voditi drugih, ker jih tudi nočem. Vedno sem si želel, da bi sodelovali, da bi nekaj naredili. Pa je bilo tako samo na prvem srečanju. Potem je šlo vse precej navzdol. In ko enkrat pride do kregarije pri čisto vsaki stvari, pa naj bo še tako majhna, je mera polna.

Sem in tja je potrebno narediti kako spremembo, če se nič ne premakne. Evolucijski preskok.

Priznam, da sem malce žalosten, z nostalgijo zrem nazaj, v plane in našo zavzetost. Vendar verjamem, da bo tako bolje. V prvi vrsti bo bolje za samo društvo, seveda pa bo bolje tudi zame.

Nič ni narobe z delom, ni mi ga žal in rad počnem kaj za kakšno skupnost. A kregarija me zadane bolj, kot si sam predstavljam. Potem skačem naokoli in nič ni od mene, ker samo preigravam različne scenarije. In se zapletem do konca.

Vsem pač ne gre ugoditi. Tega se učim že vse življenje, vendar se najbrž ne bom nikoli res naučil. Moja kaotično-anarhistična duša pač tega ne more sprejeti. In nikoli - zavestno! - tudi ne bo. Pa pika.

Preveč težko in predsem skregano je z mojim pojmovanjem posameznika, da bi se odločal v imenu in namesto drugih. Verjamem, da je polno drugih, ki bi pa to počeli z veseljem!

Lepo obdobje je bilo, zato lahko rečem le:

SREČNO, ZEVS!