Zadnje dni sem kar nekam zmeden. Na tak, čuden način. Polno dela, pa vendar, kot da vse spolzi med prsti.
Dela imamo čez glavo, kar naprej se nekaj dogaja, skrbi, hitenje, po drugi strani pa nek mir in zadovoljstvo. Vse se odvija s svetlobno hitrostjo, lovimo dneve brez dežja, delamo, prčkamo in mečemo čas stran.
Vse od vsega. Zato pa najbrž tak občutek.
Stvari se bližajo začetku, mnogo malih podrobnosti je potrebno urediti, ki pa ne dajejo občutka, da si kaj naredil, čeprav se z nečim ukvarjaš kar naprej. Veliko hitimo in veliko čakamo. Zanimivo, anede?
Skrbi me, kaj bo z ZEVSom, nič ne zgleda, da se bo kaj premaknilo.
Skrbi me, a bo sneg v nedeljo. Bomo zmrzovali na Krasu? Kako se bomo vozili na dolenjsko, če bo toliko nametavalo, kakor pravijo?
Skrbi me, ker ne tečem dovolj. Osem km bom že zmogel, ampak čas bo porazen. Čeprav me ne briga, me pa vseeno skrbi. Ah, človek.
Skrbi me, ali bomo uspeli plato pobarvati do petka? Ali bo dež in nam bo vse spral?
Skrbi me še milijon stvari.
Čeprav, takole, po drugi strani... me pa čisto nič ne skrbi. Ker nisem človek, ki bi skrbel. Zato pravzaprav ne vem, zakaj sem zapisal, da me skrbi. Če me pa ne.
A zdaj razumeš, zakaj sem zmeden?
Vpiši se