In to že cel teden!
Zdaj sem bil jaz na vrsti za bolniško. Najprej je zakuhal tamauček, v torek zjutraj pa še Mitja. Oba obležala z angino.
No, obležala... dokler nista dobila antibiotikov. Takoj nato je bilo vse po starem, se pravi v redu.
Je biti zanimivo doma takole, pri angini. So otroci samo prvi dan bolni, potem so pa čisto ok. Le da v vrtec ne smeš in tako ostajamo doma. Tamauček pa energije za izvažat! Pa ga zadrži doma, še posebej če imaš sam ogromno dela.
Saj se še kar dobro rihtamo, nič nam ne manjka. Priznam pa, da malo popuščam, vse ostalo me vleče sem in tja. In potem sem jima pozabil dati zdravilo včeraj popoldan. Ojej. Pa niti ni problem v tem, da sem jima pozabil, ker tega preprosto ne vem. Glavo imam tako polno, da se preprosto zvečer nisem mogel spomniti, ali sem tamaučku dal zdravilo ali ne. Groza. Kaj torej storiti, če ne veš? Dati raje dvojno dozo ali eno spustiti, kaj? Pojma nimam. Še bolj nesrečno pri vsem tem pa je, da se zdajle ne morem spomnit, kaj smo pravzaprav nato naredili...
Jaz upam, da je to samo (pre)polna glava in da niso (že) leta. Da me že ne obiskuje kakšen gospod A ali gospa S. To bi bilo pa res malce prezgodaj.
In to na bolniški! Ko bi morala biti glava prazna, nič službe, nič skrbi, le poležavanje in lenarjenje.
Japajade.
Še tale blog sameva, še toliko časa nimam. Res pa je, da me zdaj bolj prevzemajo tehnične zadeve, ki jih opisujem na drugem blogu. In tisto tudi vzame nekaj časa. Tako ali tako pa sem bil tale čas čisto v kablih, kablih, kablih. Žičke gor, žičke dol, levo, desno, gor in dol. Še sanjal sem jih.
Ampak saj gre. Presneto hitro in naporno, ampak takle mamo, pravijo v naših krajih. Pa v kakšnih drugih tudi najbrž.
Vpiši se