Takole sem pred približno letom dni, ko sem začel tečt, zapisal:
------------------------------------------------
Prevara
Rajkooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo!
Wegaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!
Kdo, hudiča, je rekel, da je tek užitek? Sprostitev? Navdušenje? Veselje?
&%4"$%)#/"/&#&=)!)#(/!#/&#==!??!*?*)#?)! (huda cenzura)
Seveda. Naturlich. Certamente. My a** certamente.
------------------------------------------------
No, danes, po celem letu, ni popolnoma nič drugače!
Sam ne vem več, a zdi se mi, da sem največji še živeči mazohist. Ki se kar naprej matra in matra, da bi nekam prišel, a brez vsakršnega haska. Kar naprej sami začetki, pričakovanja, da bo bolje, želje, da bi bilo bolje, a na koncu nič od tega.
Pa kar neka siljenja s kakšnimi teki, pa Lj maraton, pa Barbara, pa MKM, pa Boršti, Mure in Krtine. Resno se sprašujem zakaj sploh to počnem? Čemu?
Da se lahko potem jezim? - To je edini odgovor, ki mi pade na pamet in ki je mogoče še najbolj pravilen. Ker me daje jeza, da nikamor ne gre(m), da nikamor ne pride(m). In sem žilav in trmast in se ne dam.
Kl*nc. Najbrž samo premalo treniram, nič drugega. Če greš tečt na vsaka dva tedna, potem je res vedno nov začetek. Tega bi se moral nekako odvadit.
Ampak kdaj naj tečem? Zjutraj???
Kakorkoli že, Krtinci pa smo vedno številčnejši! Včeraj sem jih nabral kar lepo število, devet! To je pa kar zgledalo, ko smo zavzeli Gradiško v velikem stilu. Sicer meni ni število nič pomagalo, fantje bi si lahko privošili kosilo, preden se jaz primajem do konca...
Ampak priznam, da mi je v veselje, da jih toliko teče in da jih uspem spraviti skupaj. Nekje globoko v sebi gojim upanje, da sem vsaj malo zaslužen za vse to. In ta občutek je super in mi je v veselje. Pa naj mi gre tek še tako slabo. Imajo tekači vsaj nekoga, ki jim brani zaledje...
8.040m, 58:19, 7:15/km, 766kCal, 173/186 obratov, 650m gor in dol.
Vpiši se