Tokrat drugič. Prvič v jeseni, na predhodnico, zdaj pa s Krti.
Slap Ubijavnik:
Koča na Bohorju, kjer se ne morejo zmenit, koliko je visoka. Tole je samo ena od treh napisanih višin. Po GPSju še najbolj blizu.
Pa še - jasno - ena gasilska na bližnjem vrhu, Špic hribu:
Le do zadnjega slapa - Bojavnika, smo se zapeljali z avtobusom. Je le preveč umaknjen stran, da bi si ga ogledali med potjo. Je pa s ceste le tri minute spusta. Videli smo torej štiri slapove, eno bolnico in Ajdovske pečine. Tiskarno si je pa ogledal le en naš gams, ki se mu je dalo rinit direktno navzgor v hrib.
Tokrat sem se s Forerunnerjem skušal potruditi in ga pripraviti tudi na malo bolj resno kartiranje. Pa ne vem, če mi je ravno uspelo...
Med prvim in drugim slapom, sem namreč štoparico ugasnil. Skušal sem vzeti ven vse naše postanke, vendar sem hitro opazil, da to ne bo šlo. Ker uro že ugasnem, ampak prižgem je pa nato ne več. Grrr. Sem si pa shranil točke poti (waypoints), to pa mi je šlo kar v redu. Pravzaprav se FR čisto lepo obnaša, kot kakšen prenosen GPS, le da nima podrobne karte.
Tako imam zdaj lepo spravljene vse waypointe slapov, koče in pečin. Če kdo potrebuje... Lahko pa seveda dobiš še celoten track.
Željo sem imel, da bi se šel tudi malo geocachinga, celo spravil sem si en cache, ki je na vrhu Bohorja, ampak potem nekako ni bilo časa, da bi ga šel iskat. Ali pa sem bil samo len... Saj sem bil le 500m oddaljen od njega. Ah.
Kakorkoli že, za prvič kar v redu. Začeli na parkirišču v Jablancah.
Profil prehojene poti - kar veliko gre gor in dol:
Namatral sem se pa takole:
5:04 ur za 12,6km. Počasi smo šli, počasi. Se mi zdi, da smo se kar naprej ustavljali in malicali.
Ampak to ni bilo nič proti vsemu tistemu potem! Ko se kar nismo hoteli spokat. Pa še sem pa tja pa sem pa tja. Domov prišli šele ob pol osmih.
Sicer pa ni čudno, ko pa je bil dan tako presneto lep! Nobenemu se ni mudilo domov.
Vpiši se