Očetu

by piskec 11. junij 2008 14:00

Očetu!

Veš, takega Očeta ni bilo prav lahko imeti. A sem ti za to presneto hvaležen.

Dolgo, dolgo sem potreboval, da sem se sprijaznil, dolgo, da sem spoznal in dolgo, da sem se osamosvojil in se nehal boriti proti tebi. Da sem lahko postal sin, ki ne izključuje Očeta, temveč ga vključuje in ga ima preprosto rad. Zaradi njega - Očeta - samega.

Tudi Ti bi rekel, da je to čisto naravna pot in da je pravzaprav dobro, da mi je sploh uspelo.

Nekaj lepih, mirnih in plodnih let sva imela v zadnjem času. Kar nekaj stvari sva naredila skupaj, še posebej sem ponosen - saj sem lahko, kajne? - na Naša Pisma. Ponosen sem na Veliko družino, ki sta jo ustvarila z Materjo, ponosen na to, da si bil zadnje čase zadovoljen z menoj in da sem te - celo! - presenečal. Saj veš, sinovi, vedno se trudimo ugajati Očetom, pa čeprav niti približno ne zgleda tako...

Tvoja zapuščina je velika, ogromna, tudi če se omejim samo na osebno, kaj šele na tvojo delovno zapuščino. Helena namreč ob pogledu na Leandra velikokrat vzklikne: lej ga, Fotrček! In tudi sam se velikokrat ustavim, ko me zapustijo besede, ki veliko bolj spominjajo nate, kot name. Vendar sem v zadnjih letih na to sila ponosen in tega prav nič ne skrivam, zatiram.

Tvoje plodnosti ne bom nikoli dosegel, pa tudi če bi jo lahko, sem mnogo prepozno začel. A obljubim, da se bom trudil, v svoji smeri seveda, a s podobno gorečnostjo. S svojim zgledom sta bila z Materjo najboljša vzgoja, kar jih je bilo lahko. To danes dobro vem in sem Vama obema hvaležen, kljub temu, da sem se prvih petindvajset let upiral na vse pretege.

Preveva me občutek, da si še veliko nisva povedala, da je ostalo še toliko neizrečenega, da bi bilo potrebno doreči še toliko stvari in težko se je strinjati z dejstvom, da je zmanjkalo časa. Pa vendar:

naučil si me, da verjamem in jaz Verjamem, da se bova še sreč(av)ala.

Dokler je živ Spomin.

Tags:

Očetu | osebno

Komentarji (18) -

Karmen
11. 06. 2008 14:17:28 #

Aleš, tebi in tvoji družini iskreno sožalje!

piskec
11. 06. 2008 14:18:44 #

Hvala, Karmen!

Smiljana
11. 06. 2008 15:09:09 #

Iskreno sožalje.

Namesto iskric - solze v očeh.
In sonce življenja naj posuši solze, saj bo Taras za vedno ostal delček vas.

Tudi delček nas. Vseh, ki nas je pritegnila Talia.

V mislih smo z vami.


Smiljana, Vito in Živa

Vreme
11. 06. 2008 15:27:35 #

Iskreno sožalje tebi in tvojim najdražjim!

piskec
11. 06. 2008 15:37:04 #

Ena lepa hvala na Golo Brdo!

In seveda tudi na Sladki Vrh!

Krtek
11. 06. 2008 16:12:44 #

Moje sožalje.

Wega
11. 06. 2008 20:15:40 #

Iskreno sožalje.

Darja in Rado

chef
11. 06. 2008 23:25:22 #

Moje sožalje.

had
12. 06. 2008 03:51:59 #

iskreno sozalje!

piskec
12. 06. 2008 05:23:50 #

Hvala, Krtek!

Hvala na Boršt!

Hvala, Chef!

Hvala, Had!

Jože
12. 06. 2008 12:18:59 #

Iskreno sožalje.

mojcej
16. 06. 2008 12:59:50 #

Moje iskreno sožalje.

Tvojega očeta sem imela čast spoznati, ko nam je en semester predaval o dramatiki (in še o mnogo mnogočem)... neverjetna energija!

Občutek, da si nista vsega povedala, pokazala, pa ostane vedno. Sama sem pred približno enim letom izgubila očeta in še vedno me kdaj prevevajo taki občutki. Ampak nekaterih stvari se ne da povedati, se pa čutijo.

piskec
17. 06. 2008 17:28:10 #

Hvala, mojcej!

Zoprn občutek, kajne? Da si hudičevo nekaj zamudil. Dokončno. Za vedno. Vse ostalo lahko še nekako rešiš, te dokončnosti pa nikakor...

mojcej
17. 06. 2008 23:56:26 #

Res je, ne vem, kako je bilo pri tebi, a jaz sem vedela, da se bliža konec (rak), pa sem to nekam odrivala in upala in se slepila ...
Še sedaj kdaj pomislim, da ga moram poklicat, potem pa...
Na njegov grob pa ne hodim, ne vem točno, zakaj ne.

Maša
19. 06. 2008 14:27:35 #

Iskreno sožalje, Aleš. Kako hudo se strinjam s tole dokončnostjo, ki si jo omenil zgoraj... vse se da rešit, razen tega, da nekoga enkrat več ni tu.

Maša

piskec
19. 06. 2008 15:25:26 #

Hvala, Maša!

Po drugi strani pa je dokončnost le "tuzemska". Če verjameš v kaj (whatever), potem ne bi smelo biti tako "dokončno".

Maša
19. 06. 2008 16:29:41 #

O, jaz verjamem v kaj (karkoliže). Še vedno ohranjam precej aktiven odnos s svojo mami, pa se lahko smešno sliši. Človek, ki ga imaš rad, nikoli ne izgine samo zato, ker ga ne vidiš.

piskec
19. 06. 2008 17:26:04 #

Se strinjam! Dokler je Spomin živ, je človek s teboj.

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS