Še en teden

Pa je padla dokončna odločitev:

še en teden.

Mater, sem že zdajle žalosten, ker je *samo* še en teden. Kar verjeti ne morem, kako hitro je šel cel ta mesec. Mimo je švignil kot nor.

In jaz sem se navadil. Čisto navadil. Do konca navadil in pa še malo naprej. Kako naj se spravim po celem mesecu in še malo v službo? Kaj bom tam počel? Kako bom sploh živel???

Končno sem prebral tudi vseh tistih šest knjig. Sicer je trajalo še enkrat dlje, kot sem se namenil, a prve tri tedne nisem prav nič bral, tako sem bil navdušen nad tem, da sem doma. Zadnja dva tedna je pa šlo bolje, malo sem že prišel k sebi.

Na, zdaj pa samo še en teden.

Bom že. Nekako. Kaj pa vem.

Vse skupaj je ena velika priprava za nadaljnje korake in za ta podarjeni čas sem svoji mišici presneto hvaležen. Skoraj bi lahko verjel, da se je strgala namerno. Dvakrat.

Ja, zadeve gredo svojo pot in vse je tako, kot mora biti. Spremembe v življenju so pravzaprav dobrodošle in jaz jih vedno pričakam odprtih rok. Še toliko bolje, če ima človek pri vsem tem še čas zase in za ponotranjenje svojih misli in razmišljanj. Še toliko bolje...

Pixna bo namreč v tem tednu čisto pripravljena. Na koncu se je izšlo še bolje, kot če bi vse skupaj prej dolgo načrtoval.