Knjižnica

V knjižnico gremo vsakih štirinajst dni. Kot urca smo.

No, ne vedno, ne smem pretiravat. Celo zamudnino plačujemo, ker smo leni in se nam ne da. Ali pa kaj podobnega. Ali pa se skušamo s telefonskim podaljševanjem temu izgonit. Kakor kdaj. Ampak večinoma smo pa kar redni.

Ko tamauček spravi skoz vse knjige, je pa vsekakor treba iti.

In takole težko torbo trogat s seboj:

Vedno je nabasana do konca in še kaj moraš v rokah nesti. In potem vsebino samo zamenjamo, za večinoma enako količino, kot prej.

Ampak ne, druge torbe si pa ne omislimo. TA torba je za v knjižnico in pika! Mogoče jo bomo upokojili, ko bo čisto razpadla. Po količini knjig, ki jih mora prenašati, bo to najbrž kmalu.