Video

Včasih se mi zdi, da bi bilo bolje, da videa sploh ne bi bilo. Niti kamer, niti fotoaparatov, nič slikovno zapisljivega.

Včeraj sem namreč po nesreči gledal TV. Ravno med dnevnikom. Napaka.

In ko gledaš ljudi, zdaj so, zdaj jih ni več... Še zadnja, ultimativna zasebnost same smrti, jim je bila odvzeta. In stotisoči gledalcev v tistem trenutku ve nekaj več, kot vedo sami. Vedo vse tisto, česar se prikazovani niti najmanj ne zavedajo.

V interesu obveščanja so jim ukradli še tisti zadnji trenutek, da ga lahko gleda cel svet. In če bi se dalo, bi posneli še kaj več. Do konca.

Nisem mogel več, obrnil sem se in se zaklel, da bo spet preteklo mnogo časa, preden bom spet gledal kakšen dnevnik.

Ne uživam v trpljenju, ne v trpljenju drugih, ne v lastnem.

Zasebnosti že davno ni več. So samo še posamezni delčki celote, da ne pogruntamo, da nas je nekdo že zdavnaj povlekel za nos. V imenu Javnosti. Ali v imenu Varnosti. Ali v imenu Države. Ali v imenu Whatever.

Klinc, po mojem smo že čisto degenerirani. In čisto nič bolje ne bo, ne se bat.