Višarje

Če ne veste za kaj gre, je tule prejšnji post, s temle pa kar nadaljujem.

Ja, na Višarjah pa je bil razgled! Huh!

Na eni strani sta se bohotila Mangrt in Jalovec, Mangrt sploh čisto blizu, na dosegu roke skoraj.

Na drugi strani pa Viš in Montaž, Montaž že s svojo običajno kapo, ko se sramežljivo skriva pred ostalimi. Še posebej pred mano, se mi zdi. Lump.

Poslikal sem enmiljon slik, saj je jasno... Kaj pa lahko človek stori drugega v takih razmerah? Vse kot na razglednici, saj bi bil cepec, če ne bi kar naprej pritiskal.

Romarska cerkvica na vrhu, drugače pa kar nekaj gostiln in prodajaln spominkov. Cerkveni turizem. Ampak luštno pa za znoret. Na 1789m višine.

Od daleč zgledajo Višarje takole:

Od blizu pa so malo večje:

Najbolje pa je pogledat takrat ko rabiš, v živo:

Malo sem edino počival, da sem sinu razložil, kje so kakšne gore in kaj vidi. Poslušal je že pridno, kaj si je pa zapomnil, je pa druga stvar. Edino tako se ga je uspelo prikovati na tla, za vsaj dve minuti. Ves ostali čas ga je bilo namreč dovolj po celih Višarjah. In medtem, ko sem se delal Očeta in predajal znanje, je lahko Helena škljocala...

In na koncu je bil kar naenkrat čas, da se spustimo s presnetimi steklenimi bučami nazaj v dolino. Taka je bila poslovilna fotka, kaj pa veš, če te te preklemane zadeve sploh pripeljejo do doline...

Pa so me. Še dobro.

Potem smo pa kidnili nazaj v Radovno, nihče ni hotel biti utrujen, ampak v avtu so pa vsi takoj spali. Hja, samo vozniki se moramo potem žrtvovat in biti kar naprej na preizkušnji.

Še prej pa smo šli na krape. Pa ne na ribe. Ne nekaj drugega.

Ampak o tem pa jutri, za danes je že dovolj slik.