Prva petletka

Lahko bi rekli, da smo na prestolonaslednika skoraj pozabili.

Pa nismo.

Samo nekaj časa je trajalo. Se je pa fino še malo kasneje spomniti, kako luštna je lahko kakšna stvar in kako srečne so lahko očke mladih nadebudnežev.

Frizuro si pa sam dela. Zadnjič smo morali celo gel kupiti, da si lahko prčka po glavi. Toliko časa je težil, da sva popustila. Bogve, kje je to pobral, najbrž v vrtcu, tako kot vse neumnosti. Doma ga učimo le pametnih, odgovornih in moralno etično nespornih pravil. Japajade.

Se ve, kam vleče Ojdip, sinčeka v mamino smer in zato ni hotel čokoladne torte. So mu morali Mati narediti maligodno (maline+jagode). Počasi se mi krog odjemalcev moje torte zmanjšuje. Še danes ne vem, ali bi moral biti užaljen ali ne. Vsaj eno majčkeno?

Smo ga hoteli napopati in smo mu dali najprej samo en bonbon. Pa je bil lump tudi s tistim čisto zadovoljen in čisto nič razočaran! Pa se je potem seveda v špajzi našlo - kakor po naključju - še par paketov, ki so romali v njegove roke. Pri tistih iskrenih očkah sem se pa jaz čisto stopil.

Eh, Sine pobaline, nekam hitro mi rasteš! Naj se ti preveč ne mudi, jaz bi se še valjal po postelji s teboj...