Ja, seveda, nadaljevanje!
Mi se torej poslovimo od None, sedemo v avto in se po dolini Radovne spustimo proti Gorjam. Cesta je še vedno makadamska, kot pred tridesetimi leti. Sem in tja se vidi, da jo tu in tam malo obnovijo, nekje se bohotijo celo bankine in podobno. Drugače pa je še vedno vse isto.
Narava, narava, narava. Prekrasno.
Ne razumem le kolesarjev, ki tam požrejo na tone prahu. Tudi, če se trudiš in greš mimo kolesarja počasi, ni šans, da ne bi za seboj dvignil kilometerskega oblaka prahu, ki ga nesrečni kolesar načeloma poje. Oziroma podiha. Meni se vsekakor zdi, da je bolje kadit, kot pa kaj takega počet...
Pa jih ni bilo malo! Ne kolesarjev, ne avtov! Jaz sem bil še priden, sem vozil direktno za kolono, da nisem svojega oblaka delal, ampak vseeno se je tistega belega prahu nabralo za podret celo četico kolesarjev. Pojma nimam, kako zdržijo. Ampak kolesarji so žilavi.
Naš avto pa ni bil. Žilav.
Je tudi njemu šel na živce prah? Ali pa samo makadam? Ali pa samo utrujenost od vikenda? Kdo bi vedel... Utrujenost slabo narejenega materiala je povzročila, da se je nekaj zlomilo in spet je padel mikrojermen dol. Mikrojermen! Ima pa vsaj dva metra in pol v dolžino! Me prav zanima, kakšen je potem šele jermen...
Skratka, klin*eva renojeva kišta se je spet spomnila, da se bo treba spet zabavat z jermeni in podobnimi neumnosti, zato se je sredi Krnice ustavila. Kar tako. Brez opozorila. Dlenkkkkkk! In potem je vse trdo ratalo, da tudi volana ne moreš več obračat. In smo se ustavili, ne?
Tukaj moram opozorit, da je v vsaki nesreči tudi kanček sreče, a o tej sreči bom povedal v naslednjem prispevku. V nesreči namreč spoznaš prijatelje.
No, po različnih peripetijah, razmišljanjih, popravljanjih in odločitvah se je vsa stvar končala takole:
Če dobro pogledaš, vidiš v ozadju nekoga, ki se drži za glavo. Tokrat je imel reno spet srečo, da ga nisem pustil kar kje ob cesti, v jarku...
Peljat avto domov in zapravit goro denarja za prevoz ali peljat avto k najbljižjemu servisu in spet zapravit goro denarja za prevoz???
Do Lesc je bila vseeno manjša gora denarja... Ki ga pljuneš, ne da bi trenil z očesom, le srce ti kriči! Ko se spomniš, da kričiš na otroke: "Pa ne nutele! Tisto ta bolj poceni vzem!" Pa je šlo tukajle za nekaj več nutel. Samo za bloody prevoz. Ah.
Kaj pa zdaj? Trojica z izleta, vse razmetano po avtu, sredi Lesc?!
Pa je padla odločitev:
Joj, koliko časa že nisem videl take ure! Točno se ve, kam paše, kajne? Pravzaprav meni edina blagovna znamka brez imena, ki je naredila tisto svoje, kar blagovna znamka naj bi naredila.
Pa še postaja je imela čisto na peronu tak fini bife, kjer sem lahko - brez obveznosti vožnje - planil po pivu. In smo čakali, da pride
vlak.
Ej, to pa je bilo luštno! Malo sem se sprijaznil, malo pa je pomagal tudi sam obisk bifeja. Vlak tak, kot vedno, kot pred tridesetimi leti. Samo JŽ je spremenjen v SŽ.
Tamauček je kar gledal: "Uuuu, Oči, kako pa ti znaš!!", ko sem znal iz prve vse premaknit, nastavit, naštelat.
Jasno! Presneto veliko kilometrov sem naredil s temi zverinami. Samo nekje daleč, skorajda v prejšnjem življenju.
Pa nam je bilo vsem prav všeč. Ko te peljejo domov. In to prav hitro! Skoraj sigurno smo prišli v Ljubljano mnogo prej, kot bi, če bi šli z avtom! Mašina je šibala, da je bilo prav hudo:
Tamauček je skakal naokrog in tudi trenutek ni bil pri miru. Navdušen do konca! Midva pa tudi, lepo zleknjena sva se lahko končno v miru pogovarjala.
Le še prijatelje je bilo treba klicat za prevoz do Krtine, pa smo prišli domov. Zmatrani od enega samega samcatega vikenda. Polnih glav vtisov in polni materiala.
Zaključek vikenda je bil torej precej zanimiv, nikakor ne dolgočasen. Smo pa enega člana pustili še pri mehaniku, zato se vse skupaj še ni povsem končalo.
Nekako je potrebno, da ga gremo še iskat, anede?
Vpiši se