Devet Kamniških

Za tole sem se šparal. Tudi na Bledu nisem tekel zaradi tega.

Saj ne vem, če je bilo pametno, a mišica je zdržala. Super. Samo še kako helikoptersko reševanje bi potrebovali, ja. Čeprav, če bi odpovedala, bi se pa najbrž dol kotalil, take blamaže si pa že ne bi dovolil. Tak je bil plan B, če se slučajno kaj pokvari, ampak danes vem, da bi tole kotaljenje odpovedalo, saj je bilo treba kar naprej gor in dol. A gor bi se tudi kotalil, al kaj?

No, malo sreče je pa tudi potrebno. In počasnega koraka. Heh, s tem pa nimam problema, saj hitrega sploh ne poznam. Tako.

Začeli smo ob šestih, najbrž že malce pozno, ampak za skupino kar v redu. Pravzaprav je bilo še kar temačno.

Tale pot do Kokrškega je malo mučna za gorolazca, kot sem jaz. Nikjer ne popusti, kar rineš in rineš in rineš in strmina nikakor ne popusti. Pa še te presnete oznake so ti odštevale kilometrčke. Prepočasi, jasno.

Imeli pa smo vsaj jasno in glasno označeno pot, tako še nikoli. Čeprav jo je meni uspelo kar dvakrat zgrešit, ko pa sem z glavo med koleni sopihal v tisti klanec. In potem se zanašaš na to, da je itak označeno in... hop. Pa imaš.

Ampak do Cojzove je bilo le ogrevanje. Treba je bilo naprej.

Veliki podi so zanimivi, le malo preveč gre gor in dol. Kar naprej. Pa malo gor, pa malo dol. In nikjer nobene pametne poti, samo lazenje po skali in razbitinah. Moja noga mi ni bila ravno hvaležna, a je šlo. Še dobro, da ni bilo megle, bi se sigurno kje izgubili...

Sicer pa... tudi počasi se daleč pride, do bivaka smo bili kar hitro.

Namen je bil, da gremo prek Skute, ampak ob takšni kapi ne bi imelo kakšnega velikega smisla.

Pa smo šli raje spodaj, okoli. Tam nekje vmes je pot podrlo in je speljana nova. Lepo zavarovana, a tudi strma ko hudir. Pa na koncu še plezaš ob luknji, ki zgleda brez dna. Sem se držal tiste zajle kot klop, ampak, ker noben ni niti pisnil, sem bil tudi jaz raje tiho.

Še pogled v Turski žleb, kjer sem nekoč že prisopihal gor,

in smo že na Turski gori.

Kamniško je zgledalo že čisto blizu, čeprav se je potem izkazalo, da niti ni. Izkazalo pa se je, da pa je dež mnogo bližje, kot je zgledalo. Torej nič ni bilo tako, kot se je zdelo. Zato pa smo vsaj dobro malicali na vrhu. Ha!

Sestop čez Kotliče proti Kamniškem sedlu, je... hm... kako naj rečem..., če si sposodim že izrečeno besedo, ker dobro ponazarja zadevo: siten.

Ja, tak, siten del poti, čeprav je konec koncev presneto lep. Je pa siten, ker je vse razbito, krušljivo in nevarno. Pa spet je vse gor in dol, kar naprej.

Smo pa slišali dva kozoroga, ki sta nas gledala dol, malo - jasno - prožila kamenje in si dajala pametne nasvete: "Le oglej si jih, tole so ljudje in zdajle so še suhi!"

In ko smo jih skoraj ujeli za r*t, sta jo prav počasi premaknila in se v naslednji sekundi izgubila.

Najbrž sta jo mahnila v zavetje, ker se je čez dve minuti ulilo. Onadva sta to že vedela, človek ima pa v sebi vedno upanje. Kar je včasih malce zoprno. Še posebej, če si malo vremenarja, ker potem vsem zagotavljaš, da bo šlo vse mimo.

Ja. Seveda.

Na koncu obsediš pod spodmolom in samo upaš, da bo ostalo le pri dežju in da bodo šle strele res mimo. Čeprav, po mojem pogledu sodeč, nisem niti temu verjel.

Pa smo imeli srečo. Strel ni bilo, še lilo ni prav močno, le rosilo je zoprno. Le toliko, da je bilo vse mokro, spozko in prav luštno. Eh. Je vsaj hitro ponehalo, toliko, da nismo bili premočeni. Škoda tudi, ker je bil fotoaparat varno spravljen v rukzaku, zato prav nobene slike s tistega konca. Pa sigurno bi bile dobre, v vseh tistih zajlah, čez prepadne grape. Še Sod brez dna je ostal neposlikan, ko smo pa bežali pred dežjem.

Smo pa zato v koči, po skoraj natanko devetih urah hoje, hitro planili na čaj.

Naslednjih slik pa ne pokažem, sestavine so se malce spremenile, drugega pa ne. Vseeno pa se zdi, da smo bili malo zmatrani, zdržali smo le nekje do enajstih, potem nas je pa zmanjkalo.

In spet smo imeli srečo. Nihče nas ni obračal zaradi smrčanja, kot se je to dogajalo lansko leto in smo se počutili kot jagenjčki.

Plan je bil, da gremo naslednje jutro še na Planjavo, gledat, če se vidi na Grintovec, da bi komu mahali, a smo se zbudili v takole jutro:

Premočeno, megleno, bljaki. Malo smo še čakali, poslušali kdaj bo štart Teka na Grintovec in še malo čakali. Nekateri so upali, da se bo razkadilo in da bi šli vseeno gor, meni pa je bilo že dovolj. Devet ur je pa devet ur. Že to da sem zdržal jaz in moja noga, s toliko kondicije in s tako mišico, je bilo zame čisto dovolj. Še preveč. Še kakih pet, šest ur bi bila pa težka...

Zato smo morali kar dol. Po melišču, seveda. Tokrat prvič le do Jermance, kjer smo si privoščili prevoz nazaj do izhodišča. Na koncu vsega se ti pa res ne da več rinit nazaj v hrib, do avta.

Vreme pa v posmeh, vsake pol ure boljše. Čisto spodaj že čisto sonce. Da ne govorim, kakšno je bilo potem v ponedeljek! Čisto kot solza, brez oblačka! Koliko žalostnih vzdihov sem moral tisti ponedeljek poslušat!

Tokrat nam torej vreme ni bilo čisto nič naklonjeno, ampak kaj hujšega pa tudi ni bilo. Vse prevečkrat smo imeli presneto srečo z vremenom, enkrat pa nas je moralo vsaj malo zafrknit!

Še par kart, ker nisem Garmina s sabo trogal brez namena.

P.S.

Ko sem v hribih, tehnika malo zamre, briga te za njo. Vsaj meni se to dogaja. Garmina že še vlačim s seboj, ampak sem tudi nemaren z njim in ga velikokrat pozabim prižgat in ugasnit in podobne neumnosti.

Je šel pa drugi oskrbnik z nami dol s Kamniškega, ker se je videlo, da ne bo kakšnega navala (do 10h še noben ni gor prilezel) in mu ni bilo treba gor viset. In tako hodi malo pred nami, malo za nami, vsi skupaj pa se ustavimo pri Pastircih.

In ga slišim, nekaj telefonira, ampak me jasno ne zanima in ga ne gledam. Le na koncu se obrnem in v moj pogled pade tudi njegov telefon. Obračam se naprej, ampak me kar malo zvije, tisti telefon je namreč malo preveč ploščat... Zvijem se še bolj, v tistem trenutku prepoznave jabolka.

In tako srečam iPhone na mestu, kjer ga sigurno ne bi pričakoval. Lahko bi rekel: "Mater, še oskrbniki koč ga imajo!" Lahko bi tudi rekel: "Tudi oskrbniki koč ga imajo!"

Zakaj pa ne, konec koncev to niti ni nič tako čudnega, anede?