Nekam je treba it, kjer bomo tamaučka naučil plavat in bo potem mir in bomo lahko hodili kamorkoli!
Tole je bil začetni aksiom. Ki smo se ga držali.
Pa smo šli. Z dvema tamaučkoma, tavelčki pa tačas v nemčiji, na taboru. Tole poletje smo res čisto mimo usekali z organizacijo. Težko je uskladit tri družine, še težje jih je pa uskladit, če jih edino ti usklajuješ, drugi pa nimajo skoraj nikakršnih obveznosti. Drugo leto naredimo plan za celo leto vnaprej že januarja, pa bo!
V petek popoldan se mi ne hodi na morje. Za v soboto dopoldan nisem toliko nor, zato smo planirali kar sobotno noč, da smo zjutraj dol. Pa je zvečer že tako črno kazalo pri nas doma, strele so švigale in treskale že v bližini, tako da smo se pobrali iz Krtine že kakšni dve uri prej. Proti morju in stran od strel!
Seveda smo jih morali notri prinesti nekje drugje. Nismo čakali v koloni, ampak na trajekt. Hja, pa še to smo bili deseti v vrsti, ne moreš verjet.
Seveda smo bili potem zgodnji ko strela in iskat plac po kampu, ko vsi še ali pa so ravnokar šli spat, ni ravno prijetno. Je pa dobro, ker še ni vroče! Ampak to tamaučkom ne preprečuje, da ne bi hoteli kar takoj: "A GREMO PLAVAAAAAT????"
Kakšen šotor, pa plac, pa... Plavat! Takoj!
Iz tega sledi - ker sem že star maček takih in podobnih zadev -, da se kopalke vedno zakoplje na najbolj oddaljen konec prtljage v avtu. Na vsak način moraš prej vse ven vzet, preden prideš do kopalk. Potem je vsaj malo miru.
Konec koncev je bilo v Straškotu kar luštno. Kamp je urejen in ima vsega boga, tisto, kar želiš in tisto, česar ne. Pa še kaj zraven. Naprimer ljudi. Milijone ljudi. Nepreštevno množico, ki se sprehaja, tuli, pije in se kopa od jutra do jutra. Niti trenutka ni, ko bi jih ne bilo povsod dovolj. Vodka & redbull sta definitivno hit tega kampa. Pri malo manj premožnih ali pa tistih bolj žejnih, pa redbull zamenja shark.
Sreča je le v tem, da pred enajsto še malo spijo in, če greš na plažo ob osmih, se ti zdi, da si car. Ker ni nikjer nikogar. Ampak čez dve uri si pa že kot salamica, stisnjen z vseh strani. Včasih ne moreš ne v vodo, ne iz vode, ne da bi moral pri tem stopiti na kakšno tujo brisačo.
Ej, še v življenju nisem videl toliko ljudi na kupu! Ampak je bilo vseeno luštno, mogoče zaradi tamaučkov, ki sta uživala, mogoče zato, ker sem se končno spucal, mogoče zato, ker je bilo tako vroče, da je šlo vse počasi, mogoče zato, ker je res dobra plaža, kjer še starčki postanejo otroci... No, eni pa so uživali čez mero:
Že dejstvo, da smo šli samo štirje na morje, nam je dalo poleta, da sva vlekla s seboj stvari, ki jih ne bi s seboj vlekel nikoli. Pa sta šla še ležalnika noter. Pa ono, pa tisto, pa tretje. Preveč prostora je vedno jajec. Človek se razvadi in postane nemaren. Saj ni bil avto čisto nič manj nabasan, kot je to v navadi, ko nas gre šest. In več kot je prostora, bolj si nemaren... Ah.
Nisem se mogel upreti niti sodobnim brezveznim turističnim atrakcijam in nedolžnim ter prosečim otroškim očem. Sicer sem se dobro držal, ker takih in podobnih stvari je na tone in kilometre, a sem sem in tja le popustil.
Hodili smo še malo naokrog, ampak ne preveč. V parih dneh ne moreš ravno veliko, še posebno ne, če tamaučka res učiš plavat. Sem in tja pa smo šli obiskat še kakšno drugo lepo plažo. Ki jih na Pagu pravzaprav niti ne manjka. Še posebno ob sončnih zahodih dobijo tako enkratno barvo, število ljudi pa se drastično zmanjša.
Tole kar se vidi na sliki, je namreč zanemarljivo število ljudi v tem letnem času!
Ampak po treh dneh nas je začelo pa že malo srbet. Vse skupaj se je kar poklopilo, ker je bilo itak treba Flori oddat (sem že rekel, da smo to poletje čisto zmešani, ane?). Skoraj se je dogodilo, da bi Flori oddali na eni strani trajekta in da bi sama šla čez, kjer bi jo pričakali. To bi pa bilo predajanje otroka in pol! Že veliko čudnih mest smo dali skozi, ampak takega pa še ne!
Pa noben ni bil ravno navdušen, tudi Flori ne, zato se je vse fajn poklopilo: Gremo pa drugam, če že moramo na trajekt! Huh, super!
Biti zmenjen nekje na uro, ko si odvisen še od trajekta in še od mnogo dejavnikov, na katere ne moreš vplivat, je zanimiva stvar. Še posebej, če si zadnji v vrsti in nikakor ne veš, ali prideš gor ali ne.
No, pa smo vseeno prišli. Pa še cel klanec za nami. Zgleda, da fant, ki je urejal promet, ni bil ravno vešč v tem, koliko avtov gre na trajekt...
In tako smo se od Flori poslovili, odšla je navzgor, naprej čofotat nekam okoli Opatije, mi pa smo jo mahnili navzdol! Novim dogodivščinam naproti. Jasno, anede?
Vpiši se