Ah, kaj, zjutraj smo krenili. Navsezgodaj, kot je le mogoče to narediti na morju.
Kar pomeni, da smo točno ob sedmih začeli hoditi.
Oh, miline, nikjer nikogar, le pet, šest avtomobilov! Tako smo se lahko zapeljali še do končnega parkirišča, kar nam je za dva kilometra asfalta skrajšalo pot.
Stene se začejo kar takoj zatem. Plezalne stene, za vse starosti in vse zahtevnosti. Le varovala se vidi v stenah, popikana na vseh mogočih in nemogočih mestih. Nekatere smeri so označene z barvicami, nekatere pa so zgleda le bolj pomembne in uradne:
6a je že kar presneto zahtevno, anede? Vsi tisti previsi, pojma nimam, kako se kdo tam čez prebije. Ah.
Mi smo jo pa mahnili kar proti kočam, nekje v osrčju gora. Lepo počasi je šlo. Tamauček je začel kar od začetka že jamrat, a sem ga že pogruntal. Naslednje par ur se je bilo pač treba malo več ukvarjat z njim in je šel, da niti sam ni vedel. Pa sva štela plezalce v steni, pa mami sva hotela napopat, da stopi v konjski drekec, pa malo sva plezala, pa malo brala, pa malo rožice trgala, pa malo vodo točila in pila, pa malo... Kaj pa vem, kaj še vse. Ampak motivacija je čisto lepo uspela, tamauček sploh ni opazil, da je hodil gor kar dobre tri ure...
Pa še dokaz smo našli, kdo je resnični Čuk! In kdo je Veliki in kdo Mali.
Še, ko smo prišli do Lugarnice, je bil tako dober, da smo jo mahnili še naprej do Planinskega doma.
Dol je bilo malo težje, bil je res že zmatran, treba je računat, da smo tudi dol hodili približno tri ure, če ne še dalj. Zato je bil tudi malo nošen, predvsem tam, kjer je bil dolgčas. Ko so se začeli pojavljati ljudje, je bilo pa itak že spet zanimivo.
Zanimivo je bilo pa tudi za naju. Ko srečuješ že na koncu, pred dolino, čisto izmučene obraze, v šlapicah, ko te sprašujejo, če je še daleč... Ja, madona, kaj naj mu pa rečem? Da še začel ni dobro??? Seveda, vročina je že pritisnila, ljudje pa v obutvah, da te kap! Tudi s plastičnimi šlapicami rinejo gor. Jasno je, da so po desetih minutah kot da bi jih kdo pretepel. Joj, tisti izmučeni obrazi... Skoraj sva že stavila, kdo bo sploh kam prišel in kdo bo obupal kar takoj.
Na koncu pa toliko plezalcev, da se je kar temnilo pred očmi. Vse je žvenketalo, iz vseh lukenj in sten so se slišali glasovi. Kot sredi osjega gnezda... Stari in mladi, azijci, evropejci, vsi plezajo. Od petletnikov pa tja do sedemdeset. Plezajo, plezajo, plezajo. In ko jih vidiš, vse tiste uživače, bi se še kar sam povzpel nekam gor.
Ampak potem sem videl tegale in me je vsa zadeva povsem minila...
Po pravici povedano, me je Helena opomnila, da pa tole ni zame. Toliko špage nosit s seboj, toliko špage, ki se lahko zaplete, zmeštra, zvije, zvozla. To pri meni pa že ne bo šlo!
Sem se moral čisto strinjat, na žalost.
Še en meter špage ali česarkoli podobnega, se meni zvozla v trenutku. Pa se lahko še tako trudim, v vsakem primeru bo na njej ostal kakšen vozel. In imeti na grbi toliko vrvi, od katere celo zavisi tvoje življenje, da se ti pri tem vsa zvozla in zaplete... Ni načina, da grem plezat. Šmrc.
Čisto na koncu doline pa le opazimo, da je okrog nas vse črno! Iz same soteske se nič ne vidi. Mi pa odprt šotor! Ojej!
Letimooooooooooo. In smo leteli, hvala bogu, da je bilo blizu in da smo pred šotorom zavrli ravno v trenutku, ko so začele padat prve dežne kaplje! E, tole je pa res bila sreča! Za nas. Ne pa za vse tiste, ki so brezskrbno začenjali v soteski in vse tiste, ki so bili še globoko v osrčju. Uff, te pa je moralo naprat, ker se je zadeva pomikala presneto hitro, padalo je pa tudi ko iz škafa.
Vpiši se