Najprej sem vedno vesel. Oooooo! si mislim, zdajle bom pa počel vse tisto, kar normalno ne morem!
Ulala, gledal bom filme, šel bom v gostilne... bral knjige... kaj pa vem, se ne spomnim, skratka, užival bom do konca.
Ko mačke ni doma, tudi pri nas plešemo.
Do neke mere.
Na koncu je vedno isto... Ko sem sam, najraje berem knjige in spim. Nobenega filma, nobenih gostiln, nobenih pohajkovanj. Pravzaprav nič drugačno, kot če ne bi bil sam.
Tako sem tudi včeraj, moj zadnji frej dan, ko bi *res* lahko končno šel v gostilno, kakšno fejst moško rečt, naredil neumnost.
Poslal sem SMS vsem okoliškim tekačem, da se dobimo ob sedmih na Gradiškem. Da si malo pregledamo formo.
Jaooooj, pametne ideje! Norc. Debil. Cepec. Idiot.
In so kar po vrsti vsi odpovedovali, malce se mi je že nasmihalo, a na koncu niso vsi odpovedali. In sem moral it, kaj pa čem. Drugače me nikoli ne bo več nihče jemal resno, tega pa si ne bi rad privoščil.
In kdo je edini potem prišel? Ha! Wegaaaaaaaa! Jej, kako sem ga bil vesel! Hvala, prijatelj!
Potem sva res odtekla dva lepa krogca, mogoče za Wego malo počasna, zame malo hitra, a - saj sem že povedal, anede? - s člani E-kipe Srčnih je vedno veselje tečt.
Če na koncu še klanca nisem opazil, ker sva toliko klepetala...
8.080m, 58:16, 7:13/km, 777kCal, 172/191(! uff, pazi na klepetanje!), +150/-150m.
Ni bogve kaj, ampak hej!, se še uvajam.
Vpiši se