Kje pa! Izletov še zdaleč ni konec! Sem še vedno zadaj in zadaj...
Zadnjič smo imeli s Krti obisk vinorodnih pokrajin. Oz. zadnji letošnji pohod. No, bolj malo pohoda, več izleta. Sicer je pa tako vsako leto, zadnjega si naredimo manj napornega. Saj ne moremo kar naprej samo tisočev metrov delat...
Helena je to že davno opisala, jaz pa tudi moram še malo slik pripopat.
Tokrat smo se odpravili na štajerski konec, proti belemu vinu. Do zdaj smo hodili okrog črnega, moramo pa poskrbeti tudi za tiste, ki imajo rajši belega. Proti Ptujski gori, Ormožu in Jeruzalemu.
Dnevi so kratki, ljudi veliko, razdalje niti ne tako male in hop, hop, je dneva konec.
Ptujska gora je obnovljena, parkirišče in novi - moderni - križev pot. Zanimivo.
Vse pohodnike/izletaše je potrebno slikati čimprej. Ponavadi jih je potem, kasneje, malo težje na kup dobit. Vsi potem nekaj iščejo...
Sicer pa so stopnice na Ptujski gori pod cerkvijo prav prikladno mesto za kaj takega.
Samo midva sva tako čuknjena, da vlačiva otroke s seboj. Ampak meni se zdi to povsem super, čeprav - priznam - da je včasih malo naporno. Se mi zdi, da zaenkrat še uživata, ko hodita z nama. Saj zato pa starejših že davno ni več z nami...
Tale Ptujska gora mi je bila všeč. Zelo.
Čeprav imam tudi eno sliko iz gostilne, ampak tiste ne pokažem.
Potem smo jo mahnili v vinsko klet v Ormožu, kar je bilo doživetje zase. Koliko vina... Ojej.
V petih nadstropjih je sodov kolikor hočeš.
Potem pa še v Jeruzalem na pokušino, katere se pa jaz nisem udeležil.
Mi je bilo kar malo žal, a na žalost bi mi odneslo zgago. Toliko belega, pa da ga še mešam... ej, ej. So pa zato ostali povsem uživali, zdaj vsaj nekaj vedo - ali pa mislijo, da vedo, kar je tudi nekaj - o vinu.
No, ja... nekateri tudi končno vemo od kje presneta razlika med suho in sladko!
Smo pa tisti, ki se nismo udeležili pokušine, potem čakali in čakali in čakali. Toliko časa, da sem si moral naročit... ja, le kaj... sem rekel najprej špricer, pa je je oskrbnik skoraj pretepel. Da bom vino z vodo mešal!!!! Kaj hočem, da mi zmrzne!
Jej, jej, sem se kar ustrašil. Še dobro, da nisem piva naročil, kar mi je šlo kar naprej po glavi.
Ker pa smo športno društvo, smo pred kosilom naredili še en uro, uroinpolni sprehod. Za raztezanje. Problem je le v tem, ker je povsod toliko zidanic... in toliko prijaznih ljudi...
Ja, malo se je zavleklo, preden smo se vsi nakapljali nazaj skupaj. Smo se raztepli po goricah, kaj češ.
Potem pa še na večerjo, kjer sem se neznansko nažrl. Sploh ne bom govoril. Brezveze. Bilo je dobro, ampak dvaindvajsetkrat preveč. Čemu? Saj smo čisto vsi polovice stran metali... Ah.
Potem smo se še sedemindevedesetkrat ustavili do doma. No, eni so se hoteli, drugi pač ne, zato smo naredili nekaj vmes.
Meni je bilo super. Kot vedno.
Vpiši se