Predstava

Tokrat je bil Dedek Mraz za otroke. Služben.

Kolikor vem, je bilo celo enkrat glasovanje ali naj pride Božiček ali Dedek Mraz. DM je zmagal.

Letos je bilo vse drugače, kot druga leta. Pa še Flori je že prevelika, tako je bil tokrat upravičen le tamauček. Bogve, koliko časa še. Leto, dve? Ali pa bo kriza poskrbela, da ga že drugo leto ne bo več?

Letos smo šli v pravo gledališče, v Medvode, čeprav zaradi tega predstava ni bila prav nič boljša kot prej. Je pa zanimivo, koliko je teh skupin, grup, ki izvajajo takele predstave. Skoraj na stotine. Saj so kar v redu, me pa zanima, kje so vsi moški? Že zadnjič, ko sva bila s tamaučkom v Domžalah, je bila skupina sestavljena iz samih žensk in nič drugače ni bilo danes: same punce. Niti enega fanta!

Kje pa so fantje? (se) igrajo kako drugače?

Nagnetli so nas spet preveč v eno dvorano, spet je bila totalna gužva. Ampak tega smo že navajeni. Ne navadim pa se na starše, ki kar naprej klepetajo. Saj se vsak dan v službi srečajo, madona... potem pa klepetajo še med predstavo. Grrr. Pa not pa ven skozi vrata, in to celo predstavo. Čemu??? Kar naprej...

Ne moreš verjet. Pa se pritožujemo nad otroci, da ne dajo miru, pa kakšni so, pa... Ah, to ni pravzprav nič, starši s(m)o ta hudi, starši!