Povsem jasno, da smo šli na novoletni tek tudi letos!
Borških 10k v vsem svojem sijaju! Sneg, mraz, rekord proge in ogromno veselja!
Tokrat smo bili vsi trije v pajkicah. Končno tudi jaz. Prinesel Dedek Mraz.
Start je bil tak, kot vedno - čisto nič zadržan! In takoj se vidi, kdo ima največje ambicije in kdo želi biti prvi, premagati vse ostale ipd. ipd. ipd.
Tokrat sta tekla z nami tudi Jasna in Samo, a sta bila za nas prehitra. No, jaz sem bil za njiju prepočasen. Kar pomeni, da ti zmrzne rit.
Na koncu smo ugotovili, da smo se vmes kar veliko slikali, hecali, lulali, ne vem več, kaj vsega boga počeli...
Pa smo vseeno podrli REKORD! Uro in sedemnajst minut v takih nečloveških razmerah je prav za v časopise!
Za v dobrobit človeštva sem sam sebe dokumentiral, da bodo lahko prihodnji rodovi videli, kakšni so ljudje, ki preživijo takšne napore Borških 10000!
Prej - po kakšnem kilometru, dveh - sijaj še vedno v očeh, celo nasmešek je nekako še viden:
Kasneje - po devetih km, ko ustnice ne zmorejo več držati skupaj in se celoten obraz dviga in spušča skladno s tempom:
Tokrat vsaj nismo zaledeneli.
Tole so zadnji metri, prihod v cilj s tempom pod 5km/h! Špriiiiiint.
Preden padem(o) skupaj, še ena gasilska. Wego je najbrž zeblo, se cel čas ni niti ogrel, tako počasi smo šli. Vreme je pa prejšnji dan naredil več kot dvajset km in je bil danes bolj na izteku. Zato jaz zgledam tako slabo, če se slučajno kdo sprašuje.
Tekmovalni del smo torej obdelali in nato smo imeli popoln izgovor za vse nadaljnje dejavnosti. Ki so bile tokrat - tako ko vedno - enkratne.
Eni so se sankali:
drugi pa so sredi noči iskali plažo na Havajih. In jo tudi našli.
Zmrznil tudi tokrat ni noben. Smo pa proslavljali naš uspeh!
Dekleta in fantje, tudi tokrat je bilo enkratno in lahko sem vam le hvaležen! Dogodka na Borštu se pravzaprav ne da povsem opisat. Treba ga je videt, še bolje pa doživet.
Pravzaprav sem ponosen, da sem lahko del te skupnosti.
Vpiši se