Včasih pridejo dnevi, ko človek malce ponori. Ko narediš kaj norega, čeprav si ti sploh ne zdi, da bi bil nor. No, za nekatere tudi nisi (ker so bolj nori od tebe), ampak tako, eno majčkeno, bolj zase, pa si nor.
Saj sem samo hotel na trening. Prav nič takega. Pa še vesel sem bil - bom šel sam in bom lahko šibal in končno bom lahko videl, kaj zmorem in kako sem hiter!
Samo na sneg sem pozabil.
Na 30-40cm snega. Čist pozabil. Izpuhtel je, se stalil.
Kar je rezultiralo v tem, da nisem bil hiter! Kako le, če pa sem moral gazit kot nor. Kot ratrak, traktor sem enakomerno rinil v hrib, v noči, sam, samcat.
Le samotno gaz - prvo seveda! - sem delal. Do vrha sem moral zgazit, hudirja. In to sploh ni tako enostavno, kar sem spoznal po času in po tem, koliko sem bil zmatran, ko sem prišel domov.
Sredi poti - po križišču - so sicer bile stopinje in sem bil vesel, da mi ne bo treba kar naprej iskati. Mnogo lažje je v pol-mesečini le slediti, kot pa kar naprej iskati pot. Za gazit pa ni bilo nič drugače...
Dokler sledi niso - sicer res skoraj pod vrhom - skrenile nekam pošrek v gozd. WTF? Kaj pa je zdaj to? Je imel tisti pred mano dovolj vsega in se mu je zmešalo? Pa sem stopinje le malo bolj pogledal, hej, saj to sploh ni bil dvonogec! Heh, sledil sem bogve kakšnemu srnjaku, jelenu, nekaj velikega je moralo bit, ker je delalo prav čudne stopinje, ki v visokem snegu zgledajo popolnoma drugačne! Še dobro, da je žival dober del hodila po poti! Bogve kje bi lahko že zavila s pravi poti, jaz pa za njo...
Začel sem seveda pozno, po službi, pa potem preden se človek zrihta in hop, je bila ura že skoraj pol šestih. Takole nekako:
Tukaj se je še kar dobro videlo, sneg pa popolnoma bel in neomadeževan. Le veliko ga je bilo in vsi kupčki in dolince dobijo enako obliko zato zna bit včasih malo zoprno. Še posebno če gaziš.
Gor na vrhu sem pozvonil, malo za vse ostale, veliko pa zase. Priznam, da me je bilo kar malce strah in sem sem in tja kar malo okrog svetil. Kakor je gozd v drugih letnih časih tako živ in glasen, je bil tokrat popolnoma tih. Popolnoma tih! Le mene se je slišalo tisoče kilometrov daleč... Vsaj tako se mi je zdelo. Vsi ostali zvoki pa zadušeni v mehkem snegu. In ko rintaš v hrib, zadihan do konca, nič ne vidiš, se ti začnejo v glavi rojevati čudne misli. Pa si hitro mrzel in kmalu začneš pogledovati naokrog. Saj ne, da bi se medveda bal - najbrž bi se ob bolj mene, ampak dovolj bi bilo, da bi me kaj presenetilo, pa bi se najbrž kar usedel dol...
Pa je bila ura 18-19h, nič prav daleč od naselij, a kot da bi bil v popolnoma drugem svetu! Sveže zapadli sneg, malce megle, visoka oblačnost, luna v oblakih ter globoka tema, vse to je dajalo pridih neresničnosti. Nobenega glasu nikjer, nič iz doline, nič iz gozda. Še dežja, ki je padal, se ni slišalo! En popolnoma velik, ogromen nič. In jaz. Sam.
Gor sem prišel utrujen, kot že dolgo ne. In žejen! Mater, žejen! Okoli mene pa na tone vode, jaz pa mnogo bolj žejen, kot zadnjič, ko ni bilo nikjer nič snega, ne dežja! Oh, koliko snega sem pojedel, pravzaprav sem ga jedel kar celo pot do dol.
Dol ni bilo prav nič lažje kot gor. Tekel sem lahko le na spluženi cesti, pri gaženju pa tek tudi po strmih pobočjih ni šel. Ga je bilo preveč. Ali si moral dvigovati noge (pre)visoko, ali pa si jih moral vleči z veliko dodatne energije, da si odmetaval še sneg. In kmalu ni šlo več, so bile noge povsem utrujene.
A ko sem prišel domov, sem bil ponosen nase, kot že dolgo ne. Tako blizu, tako nekaj navadnega, običajnega, pa se lahko spremeni v prekrasno doživetje! Pred nosom. Nikamor daleč ni potrebno it.
Premočen kot pes, sem užival kot strela!
10,51km, 2:17:25, 795kCal, 169/186, 435 vm, 1:18:37 gor, 58:47 dol. Enkratno. Gaz, tema, tišina, samota.
Vpiši se