Tromeja

Nazadnje sem bil tam s starši, nekje sto let nazaj. Toliko časa nazaj, da se le medlo spominjam, da sem tam že bil.

Kar pa ne pomeni, da sem res bil. Moj spomin včasih vijuga povsem po svoje, čisto enostavno ponotranji tudi tiste zadeve, o katerih se le govori, a nikoli ne naredi.

Zato je bilo treba it gor še enkrat. Pa smo šli.

Že takoj se je vse zakompliciralo s cesto. V Ratečah imajo namreč še ogroooomno snega, kar se kaže v tem, da so gozdne ceste kot bob steze. Ko enkrat zapelješ nanjo, ni šanse, da bi obrnil.

In sem bil tako slabe volje, ker sem se pustil napopat, da sem avto na prvem primernem mestu pustil kar ob cesti. Kak mali avto se bo že zgužval mimo... Peljal NE bom več naprej!

Potem pa sanke v roke in gremo peš, saj smo tamaučku obljubili snega, snega in še snega. No, te obljube nisva prelomila. Do konca dneva je imel snega čez glavo, pravzaprav je bil na koncu moker za ožet!

Od začetka je bil še navdušen nad troganjem... Ampak le na začetku.

Nekje na sredi, malce nad Domom na Tromeji, nas preseneti razpotje. Daljša in krajša pot. Pa smo raje vzeli daljšo - za sanke.

Mislim, da bi moralo pisati "daaaaaaaaaaljša pot". Ker je daaaaljša, pravzaprav je dolga ko kakšen ponedeljek, nikoli konca. Še midva sva jamrala, no, jaz sem še vedno klel (še od avta naprej) in se kar nisem mogel pomiriti. Res ne vem, zakaj na kažipote nihče ne more napisat, koliko časa je potrebno. Je to pretežko? Da bi človek vsaj približno vedel, kaj pomeni krajše/daljše.

Ko na vrhu stopimo iz samotnega gozda, nam v obraz direktno skoči turizem. Dreilandereck. Gostje pred gostilno so že glasni. Mogoče bi bilo bolje, da bi šli sem na čaj. Po mojem bi bil celo cenejši...

Ampak čakata nas še dva hribčka, kar seveda izvemo na lastni koži. Tamauček sploh ne jamra toliko, kolikor bi lahko. Pravzaprav je ob količinah snega povsem zadovoljen.

Midva imava pa počasi že vsega dovolj. Tista tromeja se kar odmika, noben nima pojma kje je, sanke so vedno težje, jaz še vedno siten, itd. itd. itd. Potem pa se le konča.

Na vrhu smo! In kar naenkrat tudi moja sitnoba zgine!

Poseka, hišica na 1502m in oddajnik so edine stvari na naši strani. Oddajnik je že star, a se še kar dobro drži. Gor ima le par anten, pa še te so obrnjene v povsem drugo smer, kot bi človek pričakoval. Meni bolj zgleda kot zadeva, ki posluša...

Aja, pa na spomenik ne smem pozabit! Kako si hitro iz Slo v Ita čez Avs! En, dva, tri. Pravzaprav je tam Slo velika le za dolžino roke. No, pa Ita tudi. Le Avs je malo bolj raztegnjena. Lahko pa si v treh minutah stokrat v eni ali drugi državi. Če čš. sem pa vedno mislil, da bo meja čisto na vrhu hriba. Eh, pa ni, se tudi s slike vidi. Kar tam, nekje vmes. Bogve, kdo je spet kataster risal... Čeprav je najbrž jasno, da je bila tale meja zelo natančno določena. Vzhod-zahod.

Je pa gor zanimiv spomenik Gora miru Šri Čimnoja. Razumem že, kaj pomeni, ne razumem pa najbolj, kaj dela tam hindujska zadeva. No, ja, res pa je, da je tale tromeja vsekakor zanimiva - slovani, germani in romani se stikajo tukaj. Kolikor si je kdo priboril in uspel prilastiti skozi stoletja bojev in vojn. Civilizacija, kaj?

Potem sem se usedel in slikal in slikal in slikal in slikal in slikal. Pa še malo slikal. Ja, veliko sem slikal. Zakaj pa sem Nikona gor vlekel?

Tudi zato, da sva potem s tamaučkom slikala in rekla, da bova doma pogledala, če je bil kdo gor v hribih! In kolikor sem mogoče tole tudi tamaučku malo naložil, se je potem doma pokazalo, da sva imela čisto prav! Mang(a)rt ni bil prav nič osamljen. Tole na daleč:

Na italijanski poti pa je nekdo bil - ah, kako smo ga ujeli, 300mm dela (skoraj) čudeže:

Upam, da je imel dereze in cepin. Pod njim je vsaj 700m stene, če ne še več... Upam tudi, da je šel že dol in ne gor. Malce pozabljamo na plazove v teh spomladanskih temperaturah, kaj?

Dol smo šli pa po ta kratki poti. Kar je bilo lažje reč, kot pa naredit. Pozni smo že bili, sonček nas je res lepo že grel, a ne le nas, tudi sneg:

Izven poti je bilo skoraj popolnoma nemogoče hodit brez krpelj. Le tamaučku je bilo žal, njega je pa držalo in mu je letelo. A ga nisva pustila, ker je prav tako pameten, da bi v enem šubu zletel do dol. No, nekaj časa smo pa le uživali in pozabljali noge za seboj, dokler ni postalo tako hudo, da sva se že komaj zvlekla ven. Potem smo šli raje na pot.

In pogledat še Dom na Tromeji. Kjer je luštno in prekrasen razgled! Ampak 1.8€ dat za en kozarec čaja... dajte no!

Dol je potem po cesti letelo! LETELO! Dva na sankah, tretji pa v dir. Malo jaz, malo Helena. A, če se hočete res dobro sankat, je treba it tja zjutraj! Takrat je še ledeno, zaprmej bo letel, čelada obvezna.

Na koncu je bilo le še avto nekak ven spravit. Iz takele ceste.

Izkazalo se je, da je popoldan vse povsem žmohtno. Nikamor sploh nisem več prišel in če bi bilo kje le malo, malo klančka, bi moral čakat na noč, ali pa na traktor.

Pa smo izkoristili ves ta žmoht. In glej ga, zlomka, obrniti mi je uspelo na šestih metrih. Ker je fino drselo in se obračalo pravzaprav na mestu. Malo sem moral le blatnik poravnat...

Moram priznat, da sem si oddahnil. Precej oddahnil. Povsem sem si pa oddahnil šele, ko smo prišli dol, nikol ne veš, kdaj bi nas lahko postavilo počez.

Takale je bila naša pot, slabih 13km in slabe štiri ure hoda. Bravo Leander! Sicer pa ni čudno, da je zdržal, saj je užival kot nor!

Ostala nam je le še hrana. Hraaaaaana. Cel dan brez vsega, pa smo zavili v prvo gostilno - Šurc. In čeprav nismo imeli rezervirano cel teden vnaprej(!), smo se utaborili zraven šanka in se nismo dali pregnat. Da smo lačni!!!

Pa smo dobili. Tole je pol piščanca. Za enega. Ker smo bili lačni, so bile oči velike.

Ampak na koncu smo vse pojedli. Vse! Mnenja o tem, ali je bilo dobro, ali ne, ne morem podat. Ker sem bil lačen kot volk, je bilo prav vse enkratno! Je pa res, da so bili vsi zelo prijazni in da sem po dolgem času (res dooolgem) pustil celo nekaj napitnine. Vohrnemu gorencu se to zgodi le v redkih gostilnah...

Tamauček je spal še preden sva midva pojedla.