Najprej sem mislil, da bom imel v Planici veliko časa. Bom lahko pisal, delal.
Japajade.
Nič časa ni. Vsi tukaj smo namreč kot ena velika srečna družina. Kreganja med izvedbo ni, vsi se trudijo in vsi se trudimo. Je povsod dovolj drugih, ki iščejo in iščejo, kaj bi bilo lahko narobe. Pa je povsem brezveze.
Ker, vsaj kakor jaz vidim, so ljudje predani in nikomur ni vseeno.
Skratka, zadeva je in bo naporna, a vseeno gre vsa zahvala najbolj samim tekmovalcem. Brez njih... Dobri so, pravi orli. Od prvega do zadnjega.
Včeraj je šlo vse ok, pripeljala sva Pixno, vse uredila. No, danes najvsezgodaj se je pa vse začelo precej zoprno. Nič ni namreč delalo.
Argggghhhh.
Pa smo - povsem jasno, anede? - vse zrihtal. So zrihtal in smo zrihtal. Evo, zdajle vsi mladi fantje stojijo pred Pixno in gledajo TV, kako drugi skačejo. Ko bi le vedeli, koliko živcev me je koštalo najti presneti lokalni program...
Ljudi je danes že kar nekaj. Taka super fina barvasta gmota so.
Uspelo nama je celo postavit svoj plakat in reklamo. Na žalost se je znašla prav med dvema velikanoma... Evo, drugič naredim 10 metrskega, pa bomo videli, kdo ima daljšega!!!
Jaz se imam prav fino. Če ne drugega, so ljudje presneto prijazni!
To je to, prvo poročilo iz Planice. Nekaj časa bom s tem težil, a to je zdaj za nas kar dogodek. Zame, za naju, za nas.
Vpiši se