Ja, cela štala. Cela muka ježeva, tile novi gojzarji.
Najhuje jih je kupit. Kako naj vem, ali bodo ok ali ne? To ni čevelj kar tako, za katerega mi je vseeno. Gojzar bi moral testirat par dni, da bi lahko rekel, ali mi je prav ali ne. Ne pa takole, v trgovini se sprehodit pred ogledalom. Ah. Prav nič ne nuca in vse skupaj je le ena sama tombola.
Mogoče si zadel, mogoče pa tudi ne.
Ampak bilo je nujno, stari že razpadajo, počasi se lupijo ko čebula, še malo pa bo kar naenkrat vse razpadlo. Poleg tega je podplat že postal podoben podplatu superg, kar mi ni najbolj všeč v hribih.
Kaj pa vem, žulja mi niso nobenega naredil, tiščal pa so me ko hudir. Vsi ti čevlji mi hočejo naredit pravilno vzbočeno nogo, jaz se pa z obema dvema upiram. Dozdaj sem bil vedno jaz bolj žilav in prav vse čevlje sem že uhodil. Čeprav sem imel včasih tudi ogromno žuljev. Trma, kaj čmo. Enkrat se bodo že uhodili tudi tile. Čeprav so kar malo trdi, saj sem take pravzaprav hotel... Eh.
Zato pa sem jih šel probat. En mali trening hoje v hrib po dolgem času. Helena, Janez in jest smo jo mahnili kar na Limbarsko.
Počasi se bo začel pomladni monsun, je treba vsako priliko izkoristit.
12,32km, 2:10:00, 934kCal, 155/181, 630vm, 1:13:26 gor, 56:33 dol. Pravzaprav super. Sploh za nove čevlje. V takih trdih in čisto novih je prav zanimivo tečt. In naporno. Pa smo celo kar nekaj tekli. Vsaj navzdol, je bilo treba priti dol še preden se je povsem stemnilo!
Seveda sem s seboj trogal superge. Za vsak slučaj. Kaj pa naslednjič? Naj še vedno trogam rezervo? Ali je lahko slabše? Mater, zoprnih odločitev...
Jej, kako mi gre na živce kupovati gojzarje, same presnete težave!!! Ravno dobro se navadiš na stare, uhojene, na, pa grejo in začnejo razpadat. Grrrrr!!!
Vpiši se