Če se približuje monsun, je treba hitro stegnit v hribe.
Saj sem še enega palil in palil, pa nič. Se mu ne da zgodaj vstat, pa vedno ima nekaj... Pa nič.
Midva z Maretom pa sva zgodaj vstala, sem hotel biti do opoldne doma. Seveda mi je uspelo.
Mi pa včeraj nikamor ni šlo. Kot da bi bil preutrujen, kot da se mi ne bi nič dalo. Saj sem se trudil, a preprosto ni šlo. Počasi, prav počasi sem jo mahal v hrib. Tudi, če sem malo pritisnil, ni šlo nikamor. Sicer se pa nisem kaj dosti sekiral, kakor gre, tako pa gre.
Resnici na ljubo, tudi vreme ni prav nič pomagalo. Čisto na koncu sva morala nataknit še pelerine, ker je kar fino deževalo. No, saj dež še gre, ampak pelerina je pa resnično zoprna zadeva. Še posebej, če piha, potem vse plapola naokrog kot noro, nič ne vidiš, nič ne slišiš. Sicer pa tako ali tako nisva ne videla (megla), ne slišala (veter).
Gor grede je še kar toplo pihalo. Ali pa sva bila fino ogreta, skratka, zeblo naju ni prav nič. Povsem drugače ob odhodu s Planine! In zopet se je pokazala moja površnost, ko sem doma pustil rokavice, ah, saj bo dovolj toplo, saj bo ničla na 2200 in še dvigala se bo!
Ma ja! Skoraj so mi prsto pomrznili! Sreča je imel Marko še ene rokavice s seboj, da mi je rešil prstke, ki sem jih tako nespametno nastavljal vetru, ki kar naenkrat ni bil prav nič topel več. Presneto mrzel se mi je celo zdel!
Pa vse skupaj je bilo za deset minut, dokler se nisva skrila za rob, tam ni več pihalo, pa tudi topleje je takoj postalo. Ampak izkušnja je bila pa dobra, sem že čutil, kako se mi bo zanohtalo... Ah, napake, zdaj sploh rokavic ne dam več ven! Kakor bi bilo tudi pravilno!
Seveda sem jih dal ven, da bi šparal s prostorom, ker sem spet trogal s seboj superge. Ampak jih - spet - nisem rabil! Še dobro! Čevlji so se pokazali za super! Še čisto malo jih uhodim, pa me ne bo več strah, da bi me lahko ožulili. Dereze so pa seveda spet super prav prišle.
Kljukca sva bila nadvse zadovoljna z izletom. Bolj ko je pihalo in je bila megla, bolj sva bila navdušena. No, čez Peči nisva rinila, sva bila raje Modra, ampak gor v domu, ob pasulju in joti sva globoko razpravljala, kako je super in oh in sploh. Jah, tko je, če si mal usekan in so ti hribi všeč. Matraš se in matraš, na koncu ti je pa še všeč. Ah, sicer je pa tako povsod, anede?!
Tačas se je pa na Sv. Primožu bil pravi boj, ne boj, mesarsko klanje! Sobota je bila namreč dan za Gorski tek na Primoža! Do Primoža nazaj sva prišla tam nekje 10:40, ko so bili seveda že vsi gor, tako da nisva mogla za nobenega navijat.
So rekli, da jih je bilo 200. Ufffala.
Dol je bila prava gužva, rush hour.
14.97km, 4:14:12, 1120kCal, 153/176, 1262vm, 2:28:17 gor, 1:45:57 dol, oboje po Poti Modrega Moža. Do Primoža gor 46:39, dol 30:59. Od čisto spodaj.
Prav nikamor ni šlo, je že takoj čas do Primoža pokazal, da nekaj ne štima. In na koncu sem bil na Jarškem že kar utrujen. Potem se je vse kar popravilo in je bilo dol priti kar veliko lažje.
Vpiši se