Krnica

Tečt sva res že šla, ampak to ne pomeni, da je to dovolj za en dan. Še posebej za tako prekrasen dan!

Vsekakor je treba še nekam it, se malo sprehodit, vsaj malo namatrat tamaučka, v bistvu pa le uživat končno en prelep sončen dan!

Dolgo sem tuhtal in na koncu stuhtal Krnico. Na Tromeji smo bili zadnjič, v Tamarju že milijonkrat, ne sme bit preveč, ne sme bit premalo, ne sme bit daleč, ne sme bit blizu... skratka en milijon zahtev. Krnica ima pa še kočo na koncu, ravno prav za nas!

Pa so prec takoj nastopile težave in s kočo ni bilo nič.

A se nismo dali motit, brez veze. Sonček je sijal, tamauček je bil v kombinezonu, toplo je bilo... koga pa briga ena koča! Saj je samo eno urco do tja.

Prav brezskrbno smo se podali na pot, sploh tamauček. V trenutku je začel polnit strugo Pišnice s kamni, ali pa je čimbolj skakal v sneg. Kot kakšen kuža je, gor in dol in gor in dol. Ko ti narediš 100m, jih on naredi 250. Saj ni čudno, da je zmatran. Ko sploh je zmatran.

Vode je bilo okrog nas polno, sami potočki, s te in z one strani. Žejni nismo bili.

Že na začetku je lovska hiška, kjer si lahko ogledaš pravo malo živalsko carstvo.

Hoja je bila kar naporna, saj je kar naprej drselo. In tako smo hodili in uživali, po eni uri pa - jasno - cilja še od nikoder. Smo morali narediti eno malo malico. Dilo smo našli ob Pišnici, to je pa tudi vse, kar človek potrebuje. Poleg hrane.

Ko pa smo videli kar tam nekje sredi ničesar sanke... vse v rostfreju... potem se nam pa ni več dalo naprej. Čudno, ljudje vse puščajo, kakor jim od riti pade. Pa tole ni ravno najbolj poceni. Težko mi je verjet, da jih je ravno tam nekdo parkiral.

Tako smo porabili uro in štirideset minut, da smo naredili približno dve tretjini poti za eno uro. Hm. Nismo ravno svetlobna hitrost, a se nismo prav nič sekirali. Saj je potem le še gozd, kjer ni sončka, koča pa je itak zaprta. Saj tam, na koncu, nimamo sploh kaj počet...

Tamauček je bil že takrat za ožet in počasi se je bilo treba obrnit nazaj. Jutri bo nov pohod, se je treba malo šparat. Še par skokov in dan bo skoraj popoln!

Snega, snega, snega, snega. Kolikor ga češ! Čisto spomladanski, moker in žmohten. Ampak midva sva si impregnirala gojzarje, zato nisva imela niti pikice mokrote nikjer! Ne moreš verjet, kako impregnacija - ki je sicer draga ko žafran - pomaga in odbija vodo! Tamauček je bil moker, ma ne moker, premočen! do kože, čevlje bi lahko kar ožel, midva pa čisto nič!

A kljub mokroti je ostalo še veliko dobre volje! Kako pa naj ne bi, ko pa je bil tako prekrasen dan... Ej.