Tlačilke? Pumpe!
Še nikoli nisem izustil takele besede... tlačilka. Hja, hecno zveni, kaj čem. Navajen sem na pumpa.
Moja pumpa tko dobr pumpa k nobena druga pumpa tko dobr ne pumpa k moja pumpa pumpa.
Tako nekako je šlo včasih, anede?
Je pa cela štala s temi pumpami, kot je pač v navadi s takimi, čisto običajnimi, navadnimi, nezakompliciranimi zadevami. Vsi imamo kako pumpo doma. Ali pa celo več.
No, mi jih imamo celo več. Naprimer takale čuda 20/21-ega stoletja, vse na elektriko, da se človek ja ne bi matral:
No, s tem čudom napumpaš edino blazino za ležanje. Pa še za to nisem povsem siguren. Bognedaj, da bi se šel s tem matrat pumpat kolo!
Jajapade.
Ko čisto ponoriš in zmečeš ven vse možne pumpe, ki seveda ne pumpajo, najdeš v temnem kotu garaže pozabljeno:
Stara dvajset let. Brez tistega za držat z nogo. Razpadajoča vsakih pet minut.
A kako to pumpa! PUMPA! Pumpa prav neverjetno! Ma, ja, edina pumpa, ki sploh pumpa. PUMPA!
Malo se pomatraš, a na koncu je kolo vsaj napumpano. In vse ostalo, kar pač hočeš napumpat. Brez velike tehnike, brez zapletenosti, brez jajcanja in kreganja in metanja stvari čez celo dvorišče, ko ti zavre kri...
Kako, hudirja, ne znamo več sploh delat normalnih stvari?
Vpiši se