Ja, golaž je bil bolj moker. Na žalost je padal dež. Ampak podarjenemu golažu se ne gleda v kruh, zato sva s tamaučkom vseeno šla.
Ne čisto od zgoraj, bi bilo po soboti vseeno preveč, a nekaj hoje v hrib je pa vseeno bilo. Začela sva prešerno v dobri volji. Tamauček si je omislil celo svoj nahrbtnik, pravzaprav sva šla čist v hribe!
Par znancev kasneje in po - pojma nimam, koliko časa sva hodila - sva prisopihala na vrh. Deževalo je že kar sitno.
A tudi dež nam ne vzame volje, na golaž sva vseeno planila! In kakor sva kar naprej govorila o tem golažu, pri tamaučku ni bilo niti najmanjšega odpora. Še celo vse meso v njem je pojedel. Jaz ga seveda raje nisem prav nič spraševal, zakaj bi pa dregal v osje gnezdo. Bogve, zakaj doma golaža niti ne pogleda... No, saj ni dobil cele porcije, vseeno pa je kar veliko pojedel. In to medtem, ko naju je pralo, psi pa so lajali.
Lajali ko nori. Vsak privezan za svoje drevo so prav noreli. Pojma nimam, zakaj se je ljudem zdelo primerno jih vlačit gor in jih potem imet privezane, kjer so se trgali kot nori...
Na žalost je bil dež, najbrž zato tudi ljudi manj. Sicer sva pa tudi midva le golaž pojedla, potem pa hajdi dol, preden bova premočena do kože.
Sva se pa potem posušila kar pr Soklič, eni so se nalivali s čajem,
drugi pa so lepo izbrano pili
Moram priznat, da je bila ideja dobra. Noge me danes, v ponedeljek, prav nič ne bolijo! Po vsem tistem teku se počutim pravzaprav super! No... razen mojega stopala, ki me je pa že v nedeljo precej bolelo, danes pa je morda za odtenek bolje. Upam, da bom lahko čimprej spet tekel, do Primoža ni več daleč!!!
Mater, se mi kar čudno zdi. Odtečem 35km, boli me pa nič? Mogoče pa je res kak napredek?! (Ja, ja, danes je že vse bolje, kot je bilo včeraj in z včerajšnjim rezultatom sem že povsem zadovoljen!)
Vpiši se