Ni bilo prav lahko, a sem ga vseeno pretekel!
Najprej ga je Helena dala malo čez. Jaz sem imel seveda namen kar celega vzeti, čeprav se mi je zdelo, da mi nikakor ne bo uspelo. Da je preprosto predolg.
Pa sem se potrudil in na koncu sploh ni bilo tako težko. Kot vedno: prve štiri kilometre moram trpet, potem je pa že bolje. Edino, kar me je motilo, so bili klanci. Kar naprej. Pa gor pa dol pa gor pa dol. Mi niso bili všeč ne tisti dol, ne tisti gor. Saj na koncu ni nič za videt, ampak... med tekom jih je bilo pa preveč!
Znaki so taki luštni, poleg tega, da se jih nihče ne drži, mi zgledajo prej kot: "prepovedane kopalke!", kot pa kaj drugega...
Na začetku,, na prvem klancu je bilo malo težko. Odpre se ti namreč pogled, ki mu skoraj ni konca in samo milo se ti stori, ko pomisliš, kaj vse te še čaka!
Morda je tale tudi tekel in obležal kar tukajle?
Avtov sreča ni bilo veliko, pravzaprav jih je bilo celo zelo malo, ker sem srečal vso pot le dva, tri. Še dobro, drugače bi se najedel peska ali pa bi še ure iskal vzporedne poti.
Ravno lepo sem se ogrel, pa je bilo že konec sveta, konec zemlje! Le še morje, morje, morje... Nog si nisem šel namakat, le pogled, škljoc in gremo nazaj!
Malo pred koncem se cesta konča, naprej greš lahko le še peš ali z biciklom.
Tole zgoraj je bilo slikano, ko sem jaz tekel. Naslednji dan je bil prvi maj in pokrajina se je spremenila za 100%! Kar naenkrat se je namreč na Kamenjaku nabral en milijon ljudi. Večinoma domačini, vmes pa seveda tudi mi, pa Sladkovrhci, pa še kdo bi se našel... Madona, kar trlo se nas je. Midva sva bila, glede na skoraj popolno samoto prejšnjih dni, povsem presenečena!
Prav hitro je bila zgornja slika malce predrugačena. Nič več ni bilo tako Strictly Protected.
10.08km, 1:16:30, 931kCal, 7:35/km, 170/186 in okoli 170vm. Čudovit tek, le narava, samota in utrip srca. Če bi šel pa drug dan... pa bi se mi najbrž zagabilo!
Vpiši se