Ja, zadnjič, ko se mi je odprl svet, sem spoznal, da res ni treba povsod z avtom.
No, k mehaniku je treba it z avtom! Ampak od njega nazaj pa ne!
Tokrat je nekaj pičilo še Heleno, pa sva šla, kaj sva pa mogla. En drugega sva gledala, kdo bo popustil in kateremu se ne bo dalo, pa sva bila potem oba trmasta. Čeprav je zgledalo, kot da so Moravče za devetimi gorami in da sploh ni načina, da bi kdaj pritekla do doma. Daj no! Iz Moravč? Tečt? Ja, kdo pa to še počne???
Midva.
Res je ta preklop, da lahko s tekom nekam tudi prideš, nekaj hecnega. Kar počez se ti odprejo nove možnosti, nič več ni potrebno imeti posebej opravkov, posebej skrbi, posebej treninga, posebej...
Sinergija.
Neke vrste, seveda. Malo drugače se je potrebno organizirat, pa je.
Lahko pa tudi, da je tole le vmesna faza. Morda to (še) ni to, kdo bi vedel. Zaenkrat mi odgovarja, veliko bolje kot mi je prej. Zato sem s tem zadovoljen, najbrž pa z veliko gotovostjo tudi lahko rečem, da se bo vse skupaj še veliko spreminjalo. In če bom še tekal, se bo še vse skupaj najbrž še veliko spreminjalo. The Race Is Long.
Ampak malo sva pa bila zmatrana. Če so pa Moravče čez devet gora in devet polja, pa spet sami - sicer mali, a vseeno - klanci...
10.02km, 1:11:22, 7:08/km, 990kCal, 163/182. Super tekec, ne moreš drugega rečt!
Problem je le v tem, da me še danes (po dveh dneh!) bolijo noge! Bolijo! Kot da bi naredil 150km, ne pa 10! Kako pa je TO možno??? Še po Formaratonu me niso niti približno toliko bolele... Mislmmmmm. Pa saj to ne more biti res!
Ne da bi bil vedno boljši, ne! Težji, počasnejši in bolj boleč. Ampak se splača za vse tisto zadetost po šestih kilometrih. Junkie.
Vpiši se