Zaletavost

Če se zaletiš v hrib, sicer hitro nekam prideš, a tudi hitro pogoriš.

Tako je bilo lansko leto in tako upam, da NE bo letos.

Vseeno pa mislim, da bom užgal povsem po drugi strani - preveč priprav. Saj se - po svoje sicer - pripravljam na tole že... ah, niti ne bom povedal! S sabo imam cel kufer opreme, celo košaro pijač in hrane ter še nedoumljivo število stvari, ki ne spadajo med hrano in pijačo.

Pa sem jih lani naredil osem in to kar tako, da sem samo šel. En rukzaček, kjer je bilo notri za preobleč (kar se sploh nisem), trije redbuli, lučka in nič drugega. Pa sem jih naredil osem. Brez priprav. A greš? Grem!

Letos pa motovilim, kot da bi hotel rekord podirat. Ali čem počivat (ker časa je zame dovolj) po drugem spustu ali po tretjem?! Koliko časa pa naj počivam? Eno uro? Kdaj bom pa jedel? Kdaj it spat? In še milijon podobno neumnih vprašanj. AHHhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhh.

Pa približno že vem, kako bo šlo. Hodili bomo, dokler bo šlo. Potem pa ne bomo več. In če bo še kaj moči ostalo, bomo potem spet malo hodili. Dokler bo šlo ali dokler ne bo kdo lušte po pivu dobil...

Evo, iz ene skrajnosti v drugo.

Kaj pa, če bi nekje vmes? Verjamem, da je sigurno bolje, če vse skupaj vzameš bolj preudarno, tako da vmes tudi počivaš, ne samo letaš gor in dol, dokler te ne zmanjka!

Ma ne moreš verjet, mene itak že zdajle vse boli. Si pa nikakor ne morem pomagat, da se ne bi kar malo nasmihal, ker se nervoza ne plazi samo okrog mene! Sem takoj bolj pomirjen...

Sicer pa, kakor zgleda, nas bo kar malo morje. Vsi bodo vse poznal.

No, ja. Bomo že nekak, anede!? Srečno meni in vsem nam!