En cilj mora človek imet. Drugače gre vse le iz rok v usta, iz dneva v dan. To pa nima kakšnega velikega smisla. Ki sicer res ni prav potreben, a nekateri ga še vedno iščemo in se ubadamo z njim.
Ko dosežeš en cilj, si moraš najti drugega. To je najbolj zafrknjen čas. Vsaj meni pomeni dneve nemočnega posedanja, sitnobe in še česa takega, zoprnega. In to ne samo za tekaške cilje, o ne! Teh ciljev je v mojem življenju na milijone, za vsak nivo življenja kakšen.
Zato pa sem najbrž tolikokrat siten. Ker moram kar naprej nove cilje iskat. Ker sem brihta, si seveda najdem take, kratkoročne, nič daljnosežnega, tisti cilji so življenjski in pomembni, s tistimi se človek ne ukvarja vsakih pet minut.
No, spet me je zagrabilo, Primoža sem uspešno končal... kaj pa zdaj?
Res je, med polno luno sva z Wego razglabljala vse mogoče, kovala smele in morda tudi malo nore načrte, po pravici povedano se vseh niti ne spomnim. Med nočno hojo, po tridesetih km, najbrž ne sprejemaš prav pametnih zaključkov. Ali pa tudi!
Potem sem danes te stvari malo vrgel na papir (simbolično, seveda, kakšen papir neki!), da vidim, kaj bo prišlo ven. In je prišlo tole:
- Tek v Kamniško Bistrico (ker se vsi vozijo tja s kolesom, bom jaz edini cepec tja prišel peš, briga me),
- Tek na Sv. Trojico (lokalna zadeva, kamor komaj pridem s kolesom - kratko-kratko-ročni cilj, ampak se ne dam, dokler ne pritečem gor),
- Tek na Vršič (pa ne Andrejčkov, brez veze, da me čakajo. Bo šel že Rado z mano, če je šel enkrat, ni hudir da ne bi šel še enkrat.),
- mali maraton na 14. LM (tole sem enkrat pod vplivom alkohola ves mehak obljubil. Eh.),
- Nočna desetka (z veseljem!),
- Sladkih 6 (sploh z največjim veseljem!!!!),
- Tek Sv. Barbare (tole je pa sploh super zaključek sezone!),
- Moravška, Rokovnjaška, Šentiljska ... pot (no, tole je pa bistvo, anede?!),
- hribi, hribi, hribi, hribi.
Hja. Takle mamo.
Pravzaprav se veselim vseh, nekaterih bolj, nekaterih manj, Trojica bo prva, Bistrica bo druga. Na Nočno se ne smem pozabit prijavit, jih je že >700! Barbara bo sploh veselje, najbrž bomo nehali takrat, ko ne bomo več zadnji. Sladkih6... mogoče mi pa rata... ne, ne, nič ne bom rekel! Me bo potem Rajko za besedo držal, provokator!
Trenutno mi čudna pota povsem odgovarjajo - tek na Trojico, kaj pa je sploh to? Pa v Kamniško Bistrico? Čemu in zakaj? Pa bi kar malo tekel po tej deželi, saj je prav luštno. Edino avtom se je potrebno izognit, kolikor je le mogoče...
Seveda, na koncu pa so tiste najvažnejše: poti. Ne zadajam si cilja, da bom letos vse prehodil, nikakor ne. Pravzaprav niti ne vem, kaj se jih tako bojim, a najbrž jih je vseeno treba vzeti s spoštovanjem. Rajko je to dobro vedel in brez veze je, da jaz ponovno odkrivam toplo vodo. Torej bo to trajalo malo dlje, priprave, pa enkrat pol, pa drugič pol, spoznaj se prvo s potjo, šele nato: hop po njej!
Kar dve taki imam v bližini doma, za obe lahko startam kar od doma! In kaj lepšega! Ampak zdajle si pa res sploh še ne predstavljam, kako naj se jih lotim... Bo treba še plan naredit!
Hribi pa so vedno nekje vmes! Kamniško prav čaka...
Vpiši se