Pa je prišel tudi ta dan! Dan, ko smo spet morali pokazati in dokazati našo pripravljenost!
Nič več samo trije, zdaj kar vsi skupaj, cela četica pohodnikov nas že je! Na tretjem izzivu tokrat že kar deset!
Ah, kje je že prvo leto in MC I.! Še drevo, okrog katerega sem moral teči in kjer se je začela moja tekaška kariera (kariera, ej!), je že padlo in gnije...
Drugi MC je bil že težji, a smo še tekli in hodili posebej!
Vse se spreminja, le nas je vedno več in vedno mlajši zgledamo in vedno več prehodimo, pretečemo... Kako neki?
Najbrž zaradi trojanskih krofov, ki so nas napolnili z energijo! Ne morem več težit s kremšnitami!
Pa smo krenili, obljubljeno nam je bilo štiri do pet ur hoda, za otroke kar veliko, pa tudi za nas kar nekaj! Vsaj mi smo se napravili ko norci, vremenarji so nam cel teden obljubljali potop, toliko, da nismo imeli s sabo rokavčkov in plavutk! Tam pa vreme, po deževni celi soboti, neverjetno - sonček!
Kako in zakaj smo si to zaslužili, mi še danes ni jasno! Malo smo se opogumili in pustili večino stvari za dež na izhodišču, a še vseeno sem kar naprej pogledoval proti nebu, kdaj neki se bo ulilo... Pa kaj ulilo! Domov smo prišli prav dobro pečeni, moj goli - prav pred kratkim postrižen - vrat se je zapekel kot tisti krof zgoraj. Saj ne moreš verjet, da imaš lahko toliko sreče! Pa toliko neke sekirancije zaradi slabih napovedi... potem pa takole. Eh, pa vremenarji.
Pot je bila huda, dolga, blatna, vroča, strma, asfaltna, brezpotna... in še veliko pridevnikov bi ji lahko naštel! Bila pa je tudi zanimiva in prav nič čudno ni, da smo kar nekaj časa potrebovali, da smo jo prehodili. Smo se pač malce vlekli...
Tam, kjer so bile strmine, celo še bolj vlekli!
Pa vendar smo v popotniškem duhu vse mirno prenašali, ko nas je Rajko vodil: levo! Desno! Naravnost!
Dolga brezpotja in blatna polja so bila pravzaprav še najbolj zanimiva! Nikoli nisi vedel, do kam boš zagazil! Upam le, da nismo potacali preveč, saj smo pazili!
Tokrat smo nabrali tri štempiljke, zgleda, da bomo porabili približno tri leta za dokončanje cele poti! Še dobro, da Rajko točno ve, kje se štampiljke hranijo, drugače bi morali po eno priti še naslednje leto, ker ni bilo nikogar doma. Huh, za las!
Ker nas je bilo malo in smo bili tihi, smo nekje v divjini naleteli še na celo jelenjo/srnjo družino!
Japajade. Še daleč za ogrado, kjer jih gojijo, se je vse poskrilo! Dva otroka in pes so povsem dovolj, da se vse poskrije že kak kilometer prej!
In po slabih petih urah smo prišli do konca naše današnje poti! In na obljubljeno pizzo! V Zg. Velki smo se seveda slikali na vse možno načine, eden od njih je približno takšenle:
Se nam že malo vidi utrujenost, kajne? A smo potem planili na pizzo, kjer sem pokazal največjo mero požrešnosti in bil absolutni zmagovalec v požrtiji! Ne morem iz svoje kože, čeprav dobro vem, da me bo v naslednjem trenutku položilo in bom trpel dokler ne bom šel spat.
Do izhodišča smo potem imeli še dobra dva kilometra, ki sta mi bila seveda povsem odveč... S tisti nažrtostjo se tudi peljat ne bi mogel! A nekako sem odracal cilju naproti...
Seveda pa nisem bil edini, ha!
Največja svinjarija pa je bila, da je bilo dneva tako hitro konec! Ker je bila še nedelja, naslednji dan šola in druge neumnosti, pa se je že bilo treba posloviti! In na koncu se mi zdi, kot da smo bili skupaj le urico, dve, ne pa cel dan!
Marjetka, Darja, Rajko in Rado, najlepša hvala za tak lep dan! Baterije so se napolnile in vsa tista sitnoba, ki se je v nas nabrala zjutraj, je tekom dneva popolnoma izginila! Ja, to je življenje, ki nama (nam) je najbrž mnogo bližje. In kakor ste videli, tudi otroka, čeprav najbrž zmatrana, sta uživala do konca!
To je to. Ko si med prijatelji. Med samimi norci.
Vpiši se