Praznina

Ko me zagrabi praznina, ji nikakor ne morem uiti.

Zadnje čase me kar pogosto grabi, sicer točno vem zakaj, ampak vseeno... Zoprno je. Zoprno, ker tačas ne naredim (skoraj) nič. Sedim in razmišljam, vendar le razmišljam in nič ne razmislim. Vse je v nedovršniku in se noče končat.

Iz takšnih obdobij ni nobenega zaključka, nobene nove ideje, ničesar. Seveda je zelo verjetno, da takšno obdobje potem zelo dobro vpliva na druga - bolj plodna - obdobja, saj načeloma zdajle počivam.

Pa še tisto, za kar vem, da bi moral, še tisto se mi potem ne da. Ne da.

Ali pa je vse skupaj le deževni petek? Že tako me petki zdelujejo, ker zaključujejo obdobje delovnega tedna in začetek vikenda. Preskok v druge sfere in drug način je težaven in zahteva celega človeka!

Najbolj pa se to vidi v tem, da niti o svojem teku ne pišem. Huh, to je pa res hudo... Da ne bi slučajno obveljalo, da ne tečem! Seveda tečem, samo pišem ne!

Ali pa je prišlo - končno! - obdobje, ko ne bom več opisoval vsakega svojega koraka?

Bomo videli jutri, če mi (nam) uspe prilezti na Kamniško sedlo brez neviht. Bomo dovolj zgodnji?