Vršič

Sedel sem gor, v Tičarjevem domu, in se čudil.

Čudil sem se vsem nam, čudil sem se sebi. Kaj nas nese, kaj nas goni, od kje nam sploh ideja, od kje trma, od kje veselje in volja?

Čudil sem se na veliko. Ker sem bil gor. Ker me niso prinesli gor, ker sem prišel peš. Ker sem - konec koncev - pritekel gor.

In še zdaj se čudim in mi ni jasno... Ampak prej ali slej mi najbrž bo.

Če dobro pomislim, vse skupaj ni prav nič posebnega. Dobri tekači porabijo za Andrejčkov tek slabo do dobro urico teka. Nič kaj takega, odtečejo in grejo naprej, najbrž se niti ne ozirajo nazaj. Čemu bi se? Saj je "le" ubogih 12 km in 800 višinskih metrov. Ni to kaka kraljeva tekma na Grintovec ali GM4O ali...

Ampak meni je pa to čisto en drug svet. Popolnoma drug svet.

In zato sem ponosen, pa čeprav vse skupaj morda ni nič. Zame je to, da sem zmogel in da sem na koncu sedel gor, v Tičarju, ogromno.

Za tek smo si izbrali najbolj vroč dan v letu, češ, da v hribih ne bo premrzlo. Ura: 12:30. Za vsak slučaj, da nas ja ne bi zeblo. Seveda smo bili malce razigrani. Objesti. Vršič? Ah... ta mali kucelj??? Dejte no, mimogrede! Dva na nogah, trije na kolesih.

Start kot vedno: gremo na nož! Tukaj ni prijateljev, le nasprotniki, ki jih je treba zmleti v prah! Še dobro, da je prelaz odprt.

Prvi trije kilometri so za znoret. Nekaj klanca, a vse nekaj počasi. Kar ne gre in ne gre, dihat se ne da, vroče je za znoret. Moja tekmovalna volja se je že izgubila še pred Eriko. Najbrž zato, ker je Radota že odneslo naprej...

Tudi drugi trije kilometri so za znoret. Pravzaprav za odstopit. Oh, kaj sem vse razmišljal... Čisto malo, malo, majčkeno je že manjkalo, da se nisem obrnil in stekel nazaj! Čisto majčkeno.

To pa je bila muka. Priznam. Čisto na koncu sem že bil. Pa niti še ne pravih klancev, shodil sem pa še pred prvo - bedasto - serpentino. Nabil na 185 in konec... ni šlo več. Počivat in čakat, da obrati padejo. Pa padejo ampak so v minuti spet nazaj! Kaj narest?

In ko se odločim, da bom tek pustil pri Koči na Gozdu (kjer se dobimo) in da grem lepo počasi peš po poti proti vrhu, je bilo vse lažje. Hitro telefoniram Radotu: ne me čakat, bom šel peš naprej. Odstopam!

Seveda me ni nihče poslušal. Rado je celo začel nakladat, da je po poti še mnogo dlje in da naj hitro pridem na pivo.

To je rešilo dan.

Potem so me vsi malo čakali in me niso več pustili samega. Se je videlo, da sem na koncu in da mi malo manjka.

Saj ne morem drugega reči, kot: hvala!

Do vrha sicer nato ni več daleč, so pa še skoraj vse serpentine in pol klanca. Ampak v družbi je mnogo bolj fino, tam tudi kolesarji ne morejo več daleč pobegnit... in smo bili več ali manj skupaj.

In vmes, ko smo se enkrat ustavili, da nekaj popijemo... jo stegnem naprej in doživim svojo minuto slave! Vodim!!! Vsi so za menoj! HA!

Cilj je le še formalnost. No, ja. Cilj je v tistem trenutku nekaj najlepšega! Presnetega klanca je konec!

Ni čudno, da taki nasmeški na licih. Še dolgo mi ga niso spravili dol. Nasmeška seveda. 1611m.

In še vsi skupaj. Čisto vsi zmagovalci nad samimi seboj!

Pa tudi tisti, ki niso tekli in kolesarili, so si izbrali izlet, da so raztegnili svoje nožice in malo uživali v lepotah prekrasnega dneva!

So bili na koncu ravno tako nasmejani kot vsi ostali!

Imeli smo seveda tudi lastne navijačice, ki so bile tako navdušene nad nami, da je bilo kar hudo! Če hočete božat ovce, pridite na Vršič, tukaj ni nobenega problema.

Če pa ste slučajno še zmatrani od teka in morda celo malo mokri, vas bodo še polizale do čistega! Tale ta črna, mi je polizala vse slane noge...

Ampak preizkušnje še ni bilo konec. Eni so šli dol s kolesom, drugi z avtom.

En je šel pa dol tečt.

Kaj me je prijelo, ne vem, ampak dol je tudi treba prit, zakaj pa ne tudi tokrat peš?

Pot dol je lepa. Nekaj časa. Če jo najdeš. Označeno je tako slabo, da bi bilo mogoče bolje, da bi šel kar po cesti. Vmes je bilo veliko podrtega zaradi plazov. Ampak nekje vmes je pa res kot kekčeva dežela... mostički, potok, smreke... Ko pa se potok in pot združita, pa ni več tako luštno.

Na koncu - še v bližini Koče na Gozdu - sem zaradi slabih označb nato pomotoma zavil dol, proti Krnici, to me je pa kar malo pogrelo! Prav lepo sem si zamišljal tisto cesto, ki jo lepo počasi nese dol do Kranjske gore... Tukaj pa sem bil v dolini en, dva, tri, potem pa po ravnem in gori, doli še tečt kar nekaj kilometrov do konca... Eh, a za markacije je treba res toliko šparat?

Mogoče res ne hodi veliko ljudi peš gor in dol na Vršič, ampak vseeno, no. Če je pot, potem naj bo vsaj markirana, hudirja. Ne pa da sekaš ovinke ravno kakor pride in se ti zdi!

Dol v dolini sem moral potem še čez Pišnico, kjer so me napadli obadi in si nisem mogel niti nogavic sezut. Bilo jih je sigurno en milijon! Zato sem kar v štumfih zletel čez vodo in mi je potem do konca delalo šklonk, klonk v supergah. Še superge sem si komaj obul, toliko so me napadali. Pa tako lepo je bilo, sem se hotel malo ofrišat pa so mi obadi prav vse preprečili... Čudno, da nisem dobil nobenega žulja!

Tisto se je potem vleklo. Tja do konca. Do table. Ponos pa je rastel. Iz metra v meter.

Sreča, da je bilo vode povsod dovolj, sem si jo lahko sproti dotakal. Do avta sem prišel čisto premočen, saj sem si vse skupaj zlival na glavo, kar sploh ni bila slaba ideja. Vročina je res bila neznosna...

In tako sem preživel tudi dol. V enem kosu!

Dan smo zaključili še s papico. Ni mi ravno sedla, v želodec bi lahko dal le kako frutabelo in nič kaj drugega. Je bilo vse skupaj preveč pretreseno.

Ampak pivo je pa pasalo! Huh, pa kako!

Čisto na koncu sva zavila pa še v Tržič, ampak to pa že spada v nek drug vikend!

Tole je pa to!

Gor: 1:52:32, 12.98km.

Dol: 1:10:28, 9.5km.

Skupaj: 22.4km, 3:03:32, 1851kCal, 169/184, 1016vm. Povprečje pulza gor je bilo 172. Čisto nič nisem bil turist!

Kaj pa vem... meni je tole dosežek in pol!