Sitnobnosti

Sitnobo je nabolj spravljat ven s tekom.

Kar mi tudi uspe, še posebej, če koga še srečam in potem skupaj to počneva. Spravljava sitnobo ven. S pivom, naprimer.

O, ja. Pomaga!

Sem pa potem, ko nisem bil več siten in sem počasi tekal proti domu, razmišljal, zakaj moram trpet vse te sitnobnosti, ki se mi kar naprej dogajajo? Ma, kar naprej!

Že lansko leto je bilo leto polno nekih poškodb, gleženj je bil kar naprej na tapeti, pa potem mišica itd. itd. Poškodb, da je kar joj. Kar naprej je nekaj bolelo, zategovalo, led sem uporabljal toliko, da sem ga skoraj v žepu nosil s sabo. No... skoraj. Malo dramatiziram, ampak prav daleč od resnice pa tudi ni.

Letos poškodb ni. Tok, tok, tok. Tok (še enkrat, za vsak slučaj).

Ampak ko grem takole tečt, pa me še vedno vse boli. Prvih par kilometrov še vedno muka. Noge odpadajo, zadihan sem kot, da ne bi nikoli sploh dihal, srce nabija ko zmešano. Saj potem se vse skupaj umiri in izboljša... Še dobro!

Pa potem ta nihanja v sposobnostih, ki mi gredo pošteno na živce! Naprimer na Nočni 10ki ves prešeren, skakajoč, poln energije. Na Vršič sem pa že lezel ko kakšen star ata. Še včeraj, ko sem jo mahnil na Murovico, sem bil zadihan toliko, da se sploh zmatrat nisem mogel...

Enkrat tako, drugič drugače. Eh... Take, sitne stvari so to. Sitnobnosti.

Vsako jutro vstanem ko da ne bi nikoli v življenju tekel. Dol po štengah racam ko račka, vse boli. Dokler se ne razgibam, je vse skupaj eno samo trpljenje. Če to ni sitnobnost, pa tudi nič ne rečem.

In včeraj... včeraj... ko sem rinil na Murovico in sem - jasno, ne? - hotel postavit rekord, me je začelo bolet še v križu! WTF? Kaj pa je zdaj to, hudirja? Pri teku nič ne boli, le pri hitri hoji v hrib. Od kje pa zdaj ta sitnobna stvar?! Namesto, da bi se potem ukvarjal s treningi, se kar naprej ukvarjam z nekimi neumnostmi in kar naprej nekaj testiram in poizkušam... A je takole bolje? Bi morda takole? Zakaj pa ne tako? Ah, a je to tole?

Jejžeš, no.

Sem pridelal kar šest minut slabši rezultat, kar je pri eni uri kar 10 procentov! Zaradi hrbta, ki sem ga moral kar naprej nekaj raztegovat in se ustavljat. Sicer pa... saj sem bil itak tako zadihan, da niti nisem mogel nikamor in mi je vse skupaj čist prav prišlo. Eh...

Tako, da je tisto pivo pri Franciju prišlo še zelo prav. Malo težje je bilo potem odlaufat še do izhodišča, a nekako je bilo treba prit domov.

12.14km, 450vm, 1:44:55, 58:39 gor, 46:14 dol (ker sem šel drugje).

Ja, vse je bilo sitno ko hudir, same sitnarije kar naprej, a je bilo seveda tudi presneto luštno! Problem je le v tem, ker bi počasi moral podaljševat, tri ure časa mi je pa težko najti.