Teden je hitro mimo. Hvala bogu, tokrat ni bilo prehoda kakšne blesave fronte. Se je že vnaprej vedelo, da bo lepa sobota.
Seveda je treba to izkoristit.
Pa smo šli na Brano. Helena, Mitja in jaz.
Zjutraj najprej sploh nisem mogel vstat. Potem sem se komaj zvalil dol po stopnicah. Vse me je bolelo kot da bi me kdo pretepal ponoči. Ker sem imel ponoči še skrbi, sem še slabo spal. Jajc, torej. Do Kamniške sem komaj pripeljal, ene parkrat sem hotel kar obrnit, it nazaj... Pa je trma prevagala, za kar se ji iz srca zahvaljujem.
Tokrat smo začeli na Jermanci, časa nikoli ni dovolj, pa še Mitjo sva malo šparala, čeprav povsem brez razloga... Do Kamniškega sem bil že veselo zadihan in spet sta me morala kar naprej čakat.
Vse skupaj se mi čudno zdi... Zadeve in časov nikakor ne morem primerjat, zato res ne vem ali sem tako počasen. Kaj pa... kaj pa, če sta onadva tako hitra, kaj? Se mi vedno bolj dozdeva, da hočejo od mene še več... pa ne gre!
No, na Kamniškem smo si privoščili en čaj, sendvič, potem smo jo pa že rintali naprej. Pri Kamniških si ponavadi vedno prepozen - ko prideš gor, je gor tudi oblak. Zato smo kar stopili, takoj zgrešili, skoraj šli na Tursko goro, a plan je bil drugačen!
Takoj nad meliščem se že zagrizeš v skale.
Prav do vrha malo poplezuješ, nič hujšega, tudi varoval je sila malo, a jih pravzaprav ne potrebuješ. Dve zajli in trije klini. Enkratno!
Naša dva sta bila navdušena, jaz pa seveda tudi. Malo sem spet izprašil svoj strah, še posebej nazaj dol. S strahovi se je treba spoprijemat, anede!
Na vrhu pa že meglice... jebela cesta pa kamniške... se mi je kar zdelo, da bi morali biti gor še uro prej. Arghhh.
Čeprav tako slabo spet ni bilo, nekaj razgleda pa je le bilo. Saj tako nisem imel kakega boljšega fotoaparata, da bi kaj poslikal.
Potem se nas je na vrhu kar nekaj nabralo, ena gasilska ni bila več problem. Jaz seveda z mojo slavno kapo, a, hej!, je ne dam! Čim malce piha... hop, kapo na glavo! Tako sem bil vzgojen, nič jaz kriv... No, res je, da mi gre veter v mokri glavi na živce in kaj boljšega kot kapa. Tudi nič ne maram, da me zebe, če že trogam zadeve gor, jih pač takoj uporabim!
Sestop je šel mnogo bolje, kot sem si predstavljal. Je veselje, če ima človek moč v nogah. Še sneg smo našli, nekaj sem ga jedel, a je imel tako čuden okus... Mater, še sneg ni več isti...
Pogledat še Rinko...
Potem pa doooooool! Hm, vsi trije smo kar nekaj poti tekli... Najbrž smo se trumam, ki so šle gor, zdeli malo smešni, ampak kaj čmo. Nam so se zdeli oni malo čudni, ker hodijo sredi dneva v hribe. Vrooooče!
Dol smo bili torej ena, dva, tri, na Jermanci si pa sploh takoj.
Izprosil sem si pivo, ker je bilo res vroče, zato smo lahko tokrat počofotali tudi v Bistrici. Tale slika sicer kaže, da sem jaz pogumen, a v naslednjem (istem!) trenutku sem bil že zunaj... Kako je to mrzlo!!! Kako bolijo noge!
In to je bilo to. Ob enih smo že doma, kjer nas čaka presenečenje! Kaj lepšega kot tak sprejem!
1:43 na Sedlo, 1:00 na Brano, dol 0:48 in 1:09, skupaj torej 4:40 za 1300 višincev in cca 12 km. Nekje pri sestopu sem zgleda nekaj pritisnil, tale FR305 ima res neumno postavljene gumbe. Potem je pa kar naprej nekaj signal izgubljal.
A je treba posebej povedat, da bomo šli še?
Vpiši se