Zaribano

Pravzaprav jo je uspelo zaribat Mitju, ne meni.

V bistvu jaz sploh nisem nič kriv.

Ja. Seveda.

Tehnično jo je res Mitja dokončal, njemu je pač umrla med rokami, ampak glavni krivec pa sem jaz. In še to samo zato, ker sem jo zadnjič popravljal. Hm, popravljal sem jo pa zato, ker jo je spet Mitja pokvaril... Hm, začaran krog, anede?

Skratka, zadevi moraš vsake toliko časa preverit olje. Še posebno po tem, ko pol dneva leži na boku, ko se ti matraš s kolesi. Ko jo postaviš nazaj na kolesa, bogve kam je že šlo olje. Najbrž v zemljo...

Dozdeva se mi, da sem to naredil podzavestno. Kosilnica mi je bila že nekaj časa trn v peti. Kolesa ima namreč tako pametno izdelana, da jo komaj porivaš naokrog... Pa še premalo konjev, pa... pa... Ja, ta prav potrošnik sem! Novo rabimo, pa pika!

Zdaj definitivno. Je ne moreš niti malo obrnit več. Ne gre. Zaribano!

Malo mi je pa res žal, veliko smo skupaj dali! Še posnel sem jo med delom, madona! Nekje od 2004 smo bili skupaj... Za mene in moje vzdrževanje naprav je pravzaprav zdržala presneto dolgo.

Bo treba v lov na drugo. In ker nimam pojma, kaj bi rad, bo to še težja naloga! Veliko, močno, z vsemi pritiklinami, ampak lahko! Majhno, nežno, ne preveč glasno, tako, da jo lahko rinem v vsak klanec. Samohodno. Samovozno. Parkovni traktor? Uau! Stranski izmet, ampak s košaro... Eh, vidim, da bo še veselo in bogve kdaj bomo sploh lahko pokosili. Če bom dolgo motovilil, nam bo moral prit sosed s traktorjem pokosit...

Upam, da bo uživala, tam gor v kosilniških nebesih!