Dolgo časa sva razmišljala.
Ali greva od spodaj, samo do Murovice? Greva od zgoraj, pa do Ciclja? A sploh greva?
Težko je, če si vedno omejen s časom, med tednom je to še bolj opazno. Pa še tavelike ni, se potepa po Firencah. Pa tudi takole, sredi tedna... pridemo iz službe in če potem zgineš za dve uri, te pravzaprav sploh ni doma, vsaj za otroke ne. Zato greva ponavadi vsak posebej, en enkrat, drug drugič, ampak tole sem načrtoval kar za oba.
Pa sva na koncu le šla, odločila pa sva se za gornjo, grebensko varianto. Zgoraj, izpod Murovice, najprej na Murovico, potem pa čez na Cicelj in nazaj. Urico in pol bi to zneslo. Pa še vožnja sem in tja, evo, dve uri, ravno prav za sredi tedna.
Odločila sva se za pot na Murovico, po kateri še nisva šla. Saj je super, samo ta strmina! Aaaaaaaa, kako je to strmo! Človek pa direktno gor, brez kakršnegakoli ogrevanja! Uuuu, kaj je mene zategovalo, Helena pa je letela gor, kot da strmine sploh ni! Je pa res, da sva potrebovala le 16 minut do vrha, to pa je prednost. In to, da si na vrhu tudi dobro ogret.
Nadaljevalna pot do Ciclja je nato prekrasna, sicer brez razgleda, vendar v tako lepem gozdu, po mehkih poteh... Jej, bi človek kar tekel in tekel in tekel. Pa si v slabe pol ure že tam. Tokrat sva si vpis zaslužila.
Helena pa je planila na polja ciklam!
A kaj kmalu te takole začne zebst, zato je treba kar čimprej nadaljevat. Dol sva šla po malo drugačni poti, pravzaprav po cesti, da vidiva, kje pride ven in kako kaj zgleda. Tam sva pa imela potem še razgled, tako, da je bil mali trekingec nadvse sproščujoč in sploh enkraten. Pa še takole, čisto zraven doma... Se mi zdi, da bodo tile jesenski sprehodi čez naše hribčke prav enkratni, jesen zna biti tu preprosto prelepa!
Kot sva že zadnjič opazila, če se potrudiva, čase deliva ravno na pol.
8km, 1:16, 400vm, luštno kot strela! Je pa kar strmo, sploh od začetka, ko še nisi ogret.
Vpiši se