Zanimivo, kako človek enake stvari povsem drugače vrednoti.
Kakšen vikend je lahko vsega prazen, pa se nam zdi, da je napet kot strela, drugič pa ti ogromno stvari sploh ne daje vtisa, da se kaj dogaja.
Ta vikend je bil nekaj takega, kar poln, a brez vtisa, da smo kar naprej nekam tekli. Pa se je vseeno kar nekaj dogajalo:
- v petek nisem mogel nazaj v ljubljano, kako pivo je bilo preveč,
- v soboto je reno crknil direkt pred trgovino,
- popoldne na velenjsko na enkraten žur,
- ponoči domov,
- zjutraj ob sedmih sva jo že mahala proti Ciclju,
- po avto, porivanje, kleme in podobne neumnosti,
- ukvarjanje z akumulatorjem,
- in še tisoč stvari, ki jih pač človek počne doma.
No, saj če zdajle pogledam, res ni prav veliko...
Jah, luštno je bilo, ni kaj reči! Tudi trening nama je uspelo vplesti v nedeljsko zaspano jutro.
Jutranje meglice je vedno bolje gledat od zgoraj. Madonca, je že čas, kaj? Jesen je že skoraj tu.
Sicer pa, saj sem se oblekel že skoraj zimsko, zjutraj je bil kar mraz!
Pa ni bilo nič preveč, ravno prav, že tako sem kar naprej težil in priganjal, da me zebe. Zjutraj sem po sobotnih slastnih arcnijah malce težko vstal in sem bil najprej siten ko strela. Zato pa sem potem hotel vso vodo čimprej zamenjat, mijavkanje še najhitreje odženem na silo! Sem letel in hlastal za zrakom in priganjal in priganjal, dokler me ni imela Helena dost. Potem sem se pa malo umiril...
Sva bila kar pridna, od Zaloga na Cicelj in nazaj. Slabe tri urce tekanja gor in dol po hosti, dobrih petnajst kilometrov in čez 700 višinskih metrov.
Vpiši se