Jugovzhodni treking

O, jessss!

Če bi samo tole zgoraj napisal, bi čisto dovolj napisal! Vse bi zaobjel v takem kratkem stavku, vso včerajšnjo uživancijo naenkrat. Vse slabe štiri ure tekanja po gozdovih, pa še par ur priprav. Vse bi zaobjel. Veliko je tega, kar preprosto ne morem opisat, je še prezgodaj, vtisi se še niso povsem usedli, niti se ne še uredili. Podobe še skačejo, migotajo, se navdušujejo in od veselja poskakujejo.

Po drugi strani pa me močno ima, da delim izkušnjo s celim svetom, da tudi drugim povem o lepotah, ki smo jih doživeli. Da spravim vse ven, da si shranim, ker nikakor nočem, da bi spomini na nekaj tako lepega zbledeli.

Ja, že po par stavkih se vidi, da sem bil včeraj močno navdušen! Močno navdušen! Dan je bil - na koncu - lep, orientacija nama je šla, hitra sva bila dovolj, gozd je bil prekrasen, poti skrite in zavite, razgledi dih jemajoči, kostanja in grozdja pa kolikor hočeš. Vse se je poklopilo v najlepšem redu, kako torej ne bi bil navdušen?

Treking nama je prirasel k srcu, ni dvoma.

Začelo se seveda ni včeraj, ampak predvčerajšnjim, takoj, ko so bile objavljene točke. Hopla, gremo študirat, kje se bomo podili!

Kot da bi kaj pomagalo! Samo buljim in buljim v karte, kaj bolj pa se ne spoznam... Je študiranje le izgovor, da grem na pivo? V vsakem primeru je treba pot videti v naravi, na karti je vse "le" na karti...

Zjutraj sva bila kar malo zaspana, je bilo treba presneto zgodaj vstat, naš Mitja je šel na Nizozemsko, v izmenjavo. V tistem sobotnem zgodnjem jutru, ko ni bilo nikjer nikogar, mi je bila ljubljana skoraj všeč... Skoraj. Potem pa k sorodnikom na kavo in hitro na start!

Sva se potrudila, da sva ujela še sparkico in ji zaželela srečno pot. In jo malo zadržala, da je potem skoraj še start zamudila... Ker se nama je popoldne mudilo in bova morala čimprej proti ljubljani, sva predvidevala, da se ne bomo več videli, zato je bilo treba znance na ultri pozdravit prej.

Potem pa hitro študirat pot. Spet. Da ja ne bova spet kam zašla in da ne bo kaj narobe. Sicer so pa prav vsi študirali, nekateri si lepo narišejo predvideno pot s takimi lepimi flourescentnimi barvicami.

Tokrat smo dobili celo dve karti. Eno tako, "našo" in drugo orientacijsko. Tista je malo drugačna, a je zelo natančna. Ko se jo navadiš, bi imel samo še take karte... Vmes smo se šli namreč malo bolj "resne" orientacije in nama se je zdela kar dobra popestritev.

Potem je bilo pa treba še zdržat nekaj časa do starta. In vmes sva postala še zaspana, vreme se je nekaj kisalo, skoraj vse je šlo narobe. Pojma nisem imel, kako naj se oblečem, zaradi čakanja me je že zeblo, kazalo je na dež. Na start sem prišel oblečen kot sredi zime.

In, pokkkkk! Pa smo šli. Dogodivščinam naproti.

Proga je bila od začetka precej ravninska. Polovica se jih je zakadila naprej, kot da hočejo vse opraviti v eni uri, drugi so začeli počasi. Midva sva bila tokrat nekje vmes. Zadnja od tekačev, prva od pohodnikov, tako nekako. Helena je oštro začela, jaz sem bil pa siten. Oblečen ko kozel, mi je seveda takoj postalo vroče, noge pa nikakor - še - niso hotele teči. Naj tečem že kar od začetka? Ma, dajte no... Evo sitne face. Kaj me slikaš, a ne vidiš... jada, jada, jada.

A ko sva našla prvo KT, se je faca že malo razjasnila. Če bo šlo vse narobe, bova vsaj eno imela!

Na začetku smo bili še malo bolj na kupu, dohitela sva jih kar nekaj, čeprav ne vem čisto, kako. Res pa je, da včasih srečaš tudi koga, ki gre v povsem drugo smer, kot greš ti. Ampak pri orientaciji se ne smeš kaj dosti spraševat, čisto mogoče je, da bo človek na cilju precej pred teboj, čeprav gre v drugo smer.

Na peti KT je bila pravzaprav kar gneča. Eni so s KT4 užgali po levi, drugi po desni, midva sva jo pa direkt počez.

In takrat sem začel uživat. V tistem brezpotju, ko planeš kar počez čez gozd, v neki namišljeni smeri. O, to pa je užitek, ko lomastiš čez gozd! Še, še!

In takrat se je tudi prava pot, tako vzpon kot tudi nevarnosti, šele začela! Na sliki sta dva znaka, pozor na medveda in na dirkače.

A je bilo treba še malo čez vinograde, kjer je imela večina ravno ta dan trgatev. Malo po cesti med njimi -

malo direktno grizt kolena prek njih -

Potem pa v gozd, kjer sva začela zbirat brezpotja, kdo bo pa hodil po cesti! Res je, po cesti bi bilo lažje in najbrž tudi hitreje, ampak takole je bilo pa mnogo lepše, mnogo zabavneje!

Sem se zaganjal v hrib kot kakšen mlad junček, kot objestno razigran mladenič. A je bila res popolna uživancija zame! Je pa tudi res, da je bilo dobro, da sem imel dolge hlače, saj sva naletela na koprive, ki so pekle celo čez hlače. Najbrž pa je Helena s tričetrt hlačami malo manj uživala, noge ima kar precej popraskane, a mi je pogumno in brez pripomb sledila. Čeprav, če se prav spomnim, je čez neko robidovje ona mene vodila... jaz nič kriv!

Na šestki je bil najvišji vrh našega tokratnega vzpona. Zanimivo je, kako nekatere pri prejšnji KT povsem izgubiš, nato pa se spet srečaš direktno v istem času pri naslednji KT. Pa greš čisto po drugih poteh... Tu se nama je pridružila še Ema, seveda nisva imela nič proti. Najbrž pa sva bila malce prepočasna zanjo. Sva pa bila midva najbrž zaradi nje malo hitrejša, sva se manj obirala in malo več tekla, za kar se ji lahko le zahvaliva!

Ampak še zmeraj smo jo mahali počez. Tega si nisem hotel vzet, čeprav me je že malo skrbelo, ker sem vedel, da postajam preveč navdušen, takrat pa mimogrede ustreliš kakšnega kozla. Tega pa si ne bi bilo dobro privoščit, do sem smo pa ja tako dobro prišli!

Zato sem bil malo bolj previden, da smo do KT7 prišli pravzaprav čisto brez težav.

Pa tudi naprej ni bilo kakšnih orientacijskih problemov in kmalu se je pred nami odprl razgled. Pa tudi sonček je začel kar žgat, še sreča, da smo bili prej v gozdu, saj sem bil še vedno v dolgih rokavih...

Ostal je le še skok do cerkvice, do katere smo res šli malce naokrog, ampak tisti gozd je bil res eno samo žbunje, čezenj ne bi prišli!

Nato pa le še spust prek vinogradov, je čisto drugače kot v gozdu, kjer ne vidiš smeri, tukaj pa lahko lepo narišeš namišljeno črto. Direkt počez.

Vmes na poti je bilo seveda ogromno preizkušenj, takih in drugačnih. Gobe - bi marele nabrala ali jih pustiva?? Pustiva, a ja? Kostanj!!!! Ne bova nič nabirala??? Kaj pa grozdje??? Tudi ne???

Pa šranga? Nič pit? Seveda so nam gostoljubni dolenjci ponujali cvička, pa smo se kar nekaj delali, da ne slišimo in da se nam mudi... Jej, jej, kakšna tekmovalna mrzlica! Se je že poznala bližina cilja, ko nas je kar samo vleklo naprej.

In potem cilj. In - že znan - nasmešek uspešno prestanega trekinga! Nasmešek, ki ostane pri nama kar par dni.

Uau, 3:47h, 19.66km, 850 višincev. Zelo zadovoljna. Zeeeeeeeeeelo. Nekje v sredini, prav presneto dober rezultat za naju.

Počakava še na Vido in Brankota, ki sta se udeležila aktivne kategorije,

potem pojest obaro, da vsaj kaj dobiva vase in napisat še poslovilno sporočilo za ultrašico. Takole zgleda, če nimaš papirja pri sebi - en tak živ kokodajs.

Obljubljeno pivo bo moralo počakat. Malo zato, ker ga na turistični kmetiji sploh niso imeli, veliko pa zato, ker sva jo prav hitro užgala proti ljubljani na štiridesetletnico. Ja, še naporno je bilo, ampak tisto je pa že druga zgodba.

Lahko bi najbrž našla še bolj idealno linijo hoje, ampak tokrat ga res nisem niti enkrat pošteno biksnil. Enkrat sem ga skoraj hotel, pa mi je Helena preprečila, ostalo pa nama je tokrat šlo kot po maslu. Zanimivo bi bilo slišati in videti še druge plati, kakor je videti po rezultatih, je bilo več kot zanimivo, prav dramatično! Nekaterih sploh ni (ultra dvojice so sploh izginile!), nekateri niso tam, kjer bi morali biti..., skratka, cel kaos. Vsak ima najbrž čisto svojo zgodbo, polno doživetij!

Še enkrat lahko le povem, da sva navdušena, da je bilo enkratno, da... ah, se že malo ponavljam, anede?

Vse to je šlo na eno samo frutabelo. Sva pa pila le izotonik, kar zgleda zelo pomaga. Vsa ostala hrana (še dve frutabeli) je ostala v nahrbtniku, ni bilo nobene potrebe. In tudi zmatranosti prav nobene. Še zvečer sva potem žurala kar dolgo, danes pa spet cel na nogah, a se tudi zdajle ne počutim prav nič utrujenega. Vsaj zaradi hoje ne, zaradi piva pa... tisto je večji hudir!

Pridna sva bila, polna poguma in vztrajnosti. Celo toliko, da sva začela malo razmišljati o ultri. Huh... Pustimo to zaenkrat!

S tem trekingom se za naju zaključuje letošnja sezona. Učka naju ne privlači, Laška runda pa je na žalost na dan Sladkih6, kjer pa je najina udeležba obvezna! Drugo leto pa začneva na začetku. Upam le, da bova čez zimo dovolj hodila - na letošnjem letu veva, da se da, v snegu, v dežju, v soncu... prav vedno je lahko lepo!