Ma, ja, malo me je že skrbelo. Kako me ne bi, ko pa sem zadnjič tekel v Domžalah, na 2. TF 10-ki..
Kar nekaj časa nazaj, več kot mesec, zdaj naj pa se pojam na polovički?
Hja, skrbelo me je, jasno.
Zato sem včeraj že zjutraj začel težit, da grem popoldan tečt. Tečt. Tečt. Tečt. Itd. Bistvo taktike je, da čimvečkrat ponoviš, da greš tečt. Tolikokrat, da te imajo že fino čez glavo. Zakaj? Ker se potem ne moreš več zvleči ven! Vsi te imajo že dost in na koncu komaj čakajo, da greš tečt.
Poceni in enostavna taktika za lenobe, kakršna sem jaz. Preverjeno deluje vsakič.
Sem se pa potrudil, da ne bi šlo tako lahko, pravzaprav sem preverjal samo taktiko. Če ni slučajno kakšna luknja ali nepravilnost. Tako sem šel celo malo prej iz službe, spremljal tamaučka na kros, se skoraj zasedel potem v bifeju, spil dva piva (ker se je tamauček tako natekel!), šel v trgovino in prišel domov zmatran k diuja svina (bi rekel tamauček). Čas za hrano, ha!
Ej, pa mi niso dal! Kar pred vrata so me (skoraj) postavli! Češ: si cel dan težil, zdaj pa pejt tečt!!! Šc, šc!
No, sem rekel, da deluje! Ampak v tistem trenutku nisem bil ravno navdušen in sem veliko grdih besed izgovoril o tej in podobnih taktikah. Da o tem, kaj sem govoril o teku, sploh ne govorim. Sem se pa na koncu sprijaznil - kaj pa čem! - in jo mahnil dogodivščinam naproti.
A sploh še znam tečt? A bo šlo? Bom naredil pet kilometrov? Kaj pa, če ne pridem niti do konca vasi? No, to je le par vprašanj, ki so mi letela skozi glavo, ko sem se zagnal. In res, prav zagnal sem se! Tempo 6:00 in še preden sem se zavedel, sem bil že na 180 obratov. Kaj pa je zdaj to, hudirja? Aha! Bo treba bolj počasi, na 7min/km, to bo moj tempo! Nič ne bomo hiteli, naj mladi hitijo, meni je super tudi počasi.
Pa je kar šlo. No, šlo je pravzaprav super... Prvih pet, šest kilometrov sem trpel. Res trpel, tako kot vedno. Potem sem pa - na povsem ravninski progi - našel en hrib s hosto in se seveda zapodil prek njega, kolikor mi je dalo srce. O! Gozd in potke! To pa je nekaj čisto drugega! Od takrat naprej je pa šlo čist ok, brez problemov.
In sem kar tekel in tekel in potem še mosta ni hotelo bit, jaz pa na "napačni" strani Bistrice... Kako nazaj? Ma, ja, nekje bo pa že most, anede? In je tudi bil, niti ne tako daleč. Potem je bila pa tema in to čisto taka, črna tema in nič se ni videlo, razen krogca od čelne svetilke. Makadam pa kot makadam v naših koncih - poln lukenj. In potem buljiš kot nor, da ne bi kam padel in se še kaj poškodoval. Nič drugega, le ti in presnete luknje. To pa postane zelo kmalu zelo dolgočasno. ZELO dolgočasno. Pa sem imel še namen it tam gor in dol in potem levo, a sem jo mahnil kar lepo domov.
Bo treba zbirat kake bolj lučkasto asfaltne zadeve v teh tem(ač)nih časih. Drugače me bo dolgčas pobral.
Doma sem bil kar malo presenečen, saj je nabralo kar nekaj kilometrov. Točno dve uri, 17.6km, 170 povprečje obratov. Kar malo preveč za tako razdaljo, čisto lahko bi bilo precej manj. Med tekom in takoj po teku sem bil čisto ok, nič bolelo, nič krize, nič nenavadnega. Lagal pa bi, če bi rekel, da potem nisem bil prav nič utrujen. Ko sem šel spat, sem noge kar precej čutil, pa tudi sam sem bil v celoti kar dobro utrujen. Ja, malo se bo treba še raztegnit, še preteči kak km in se ne samo po hribih pojat! Mi je bilo pa prav všeč, da zjutraj nisem bil prav nič polomljen in sploh ni bilo sledu o kaki utrujenosti. Se že pozna boljša kondicija in tudi hitrejša regeneracija. Časi, ko sem zjutraj komaj prišel po stopnicah, pa če sem prejšnji dan naredil le par km, še niso tako daleč!
Tako. Če sem že obljubil, potem se je treba tega držat. Polovička na 14. LM načeloma ne bi smela bit problem in bi jo moral čisto lepo in suvereno preteči. Seveda počasi, moj pričakovan čas je 7min/km, kar je ravno prav. Seveda pa je velik dogodek velik dogodek in nikoli ne veš, kaj gre lahko narobe... Trudil se bom v vsakem primeru. Zdaj bo lažje, ko vem, da lahko, da zmorem.
Brez skrbi.
Vpiši se