Trema

Zadnje čase bolj malo pišem o svojih treningih in izletih. Bolj jamram (kot pač vedno), kako nič ne treniram in tako naprej.

Pa niti ni to tako res. Le jamrat je fino in sčasoma se kar navadiš. Jamrat. To pa seveda ni fino in počasi bom moral malo pazit, da mi ne preide v navado. Nisem več najmlajši in res ne bi bil rad stara sitnoba. Čeprav se mi včasih zdi, da se prav v to spreminjam. Je pa najbrž res, da sem v teh letih mnogo bolj zahteven in da se ne dam odpravit kar tako. Pri dosti stvareh potem kar težim in težim, ker preprosto nočem samo zmignit z rameni in bit v tem sveti indiferenten.

Ker se mi zdi, da je indifirentnosti in ignorance popolnoma preveč in se stvari dogajajo kar tako. In le zato, ker nihče ne povzdigne glasu. In se nobenemu ne da. In... in... in... Če sem pa zaradi tega siten, pa tudi v redu. Briga me.

Čaki, nekaj povsem drugega sem hotel povedat, pa sem zavil nekam drugam.

Z Wego sva v zadnjem času kar ene dvakrat napadla Gradiško. Enkrat sem celo pritekel tja in potem naredil še dva kroga. Aha, seveda! Vse za kremšnite! No, takrat se je nabralo kar 14km. Zame super. Naslednji teden sva naredila pa dva kroga, je že zadnji teden pred tekmo in je treba počivat... Že to veliko pove, da sem drugič pozabil uro in da mi je bilo povsem vseeno kaj in kako tečem... Hm? No, tale tek mi drugače je kar šel, čeprav bi v začetku dal vse, da mi ne bi bilo treba. Gradiško mi tudi še vedno ne gre in ne gre, ravno odtečem dva kroga, ko se šele dovolj ogrejem za tiste klance, ampak po dveh krogih mi je pa tudi že toliko dolgčas, da se mi ne da več. Kaj torej naredit?

Z otroci smo šli zadnji lepi dan na Primoža. Uuu, še Helena je tokrat rekla, da je prvič, kar se sploh ni poznalo, da imava otroke s seboj. Kar pomeni, da smo kar šibali. Sicer pa res, sem jih kar fino motiviral in smo leteli malo gor in malo dol in spet malo gor. Čisto lahko bi rekel, da je bil to tak intervalni trening. Na koncu smo si zaslužili še manjšo snežno ploho.

Potem pa sem jo v enem od zadnjih letošnjih dni dopusta mahnil spet na Malo planino. Že dolgo nisem bil tam in v ponedeljek sem cincal in cincal in cincal. In ravno, ko sem se odločil da grem (malce preden sem na kavču zaspal), je klical še Mare. Pa sva šla skupaj, tako je sigurno mnogo lažje. Me je pa seveda gnal in gnal! Uuuu, sem se nadihal!

Ampak cel življenje bi si očital, če ne bi tisti dan nikamor šel! Pri takem prelepem dnevu je gor srce igralo in igralo in igralo! Požrl bi se, če bi doma ostal, res!

Jarški dom je bil "v ponedeljek zaprto" (ne moreš verjet, od kdaj pa to?), zato sva zavila v Domžalskega. Na čaj je pa bilo treba it. Tam sva pa zato srečala Roziko, ki sva jo skoraj pohodila, tako majhna je še!

Gor je čisto malo snega, največ ga je bilo na cesti, napihanega:

Kakšno jezero, ki pa se nahaja v bolj zatišni legi, pa je tudi že zamrznjeno:

Ker me je Marko gor gnal ko hudiča, sem seveda naredil rekord, sicer za pet minut, ampak pet minut je pa pet minut! 1:51 torej. Uau, mogoče pa iz tega fanta še kdaj kaj bo! Saj sva se kar trudila, čeprav do Primoža je šlo normalno - 40minut nič manj. Bi se moral najbrž prej ogret.

No, ja, tudi dol sva kar pretežni del poti tekla in prišla super hitro, rekord pa ni padel. Je bilo v zgornji polovici poti preveč listja. Kar je luštno, ampak prav letet pa ne gre po tem, nikoli ne veš, kaj je spodaj!

Ha, luštno je. Res.

Na tele hribe pa res ne smem pozabit. Je treba kar hodit, čeprav se ti ne da spokat ven...

Zdajle sem pogruntal, zakaj tole sploh pišem. Za jutri imam tremo! HA!!!! Hvala bogu, sem že mislil, da me ne bo nikoli strah prijel in da bo kar šlo tako brezveze mimo. To pa ne bi bilo dobro, 21km pa tudi ni čisto malo. V vsakem primeru jih je treba jemat po pameti in ne površno!