Zbor je bil ob pol osmih.
Ob pol osmih je bil tam natanko en (1). Še midva sva zamudila...
Potem se nas je nekako do osmih nabralo osem. Ob veliki pomoči mobilnih telefonov, zastraševanja in podobno. Nekaj se jih je ustrašilo snega in mraza. Nekaj se jih sploh ni pustilo motit.
Eni pa smo šli. Natanko ob 8h.
Malce naprej smo pobrali še enega, tako da nas je potem korakala četica devetih. Pravzaprav povsem dovolj. Večja skupina bi šla skoraj sigurno bolj počasi, bolj bi se razvlekla, bolj bi bilo nevarno itd. Čeprav smo v celem pohodu srečali < 10 avtomobilov in 1 plug, ki je hotel uničit zimsko idilo.
Pa mu ni uspelo, ker je bilo kmalu konec njegove občine. Naprej pa seveda ni šel. Mi pa smo jo mahali kar naprej in naprej!
Vmes smo klepetali, se ogromno smejali in se tudi veliko slikali!
Iskanje toplarjev, kjer smo se najraje ustavljali, je postalo prav luštno opravilo, čeprav jih ni bilo toliko, kolikor bi si želeli!
V vsej tisti pravljici, kjer je bilo vse tako fino belo, kjer asfalt naenkrat ni bil noben problem več, kjer... jah, tako lepo je bilo, da je kar težko povedat! Že samo dejstvo, da smo se spravili ven v takem vremenu, nam je dalo energije, da smo bili kar naenkrat v Tuhinjski dolini.
Na malici.
Gobova juhica in ričet in malo se pogret s kuhanim vinom. Pobožat mladičke in to kar njih 8!
Odhod iz gostilne je bil pa malce bolj nerodna zadeva. Od kuhanega vinčka so se nam zmedile noge in postalo nam je prijetno in preveč toplo. Pa je bilo treba kar v mraz, sneg in led!
Na drugi strani je potem začelo malo bolj mesti, še bolj zoprn pa je bil veter, ki je kar dobro bril.
Na tej strani, s Tuhinjske proti Črnivcu, se je tudi začel malo hujši klanec. Ki smo si ga še sem in tja zabelili s kakšnim prečenjem ovinkov.
Ki se je enkrat slabo končalo. Smo morali it nazaj. Ups. Ampak tamle na koncu je kar nekaj ovinkov, ki bi jih lahko še bolj sekali. Drugič, ne pozimi, prav?
Medlo je pa vedno bolj. In vedno bolj je bil mraz. Ugotovili smo, da je vsaj vreme dostojno pravega moškega!
Ali pa se nam je samo zdelo. Ker kar naenkrat je pisalo le še: 0.6km! Kako pa to? smo vsi zatulili v en glas?! A gremo še en krog?
Še par minutk in smo bili na toplem, v koči. Kjer nas je seveda čakala hrana. Hrana. Hrana. In še malo hrane.
Najprej krvavice. Potem pečenice.
Čez tri ure pa še golaž, kot da nismo bili (še) nažrti ko pujsi!
Povsem jasno je bilo, da smo pojedli mnogo več, kot smo porabili v pohodu do sem... Pa kaj čmo, to je bil tudi neke vrste novoletni pohod, žur, zabava, zato se nismo kaj veliko sekirali in smo raje še malo jedli.
Potem je bil žur. Za nekatere do jutra. Jaz sem vstal, ko so šli v štalo. Jaz pa gledat sončni vzhod!
Mrzlo jutro, presneto mrzlo, a kaj tako lepega že dolgo ne! Sicer je nekaj časa trajalo, da smo se vsi zrihtali, a končno smo le krenili! V prelepo sončno jutro in prekrasen zasneženi gozd!
Skozi ostanke naravne katastrofe na Črnivcu smo bili v slabe pol ure na drugi strani hriba,
prav pred domom na Črnivcu, oz. 902.
In s tem je bil naš cilj izpolnjen, dosežen! Bravo Krti!
Spili smo kavico, se narežali ko nori, nato pa bolj in bolj uživali!
Se metali, valjali, zmrzovali in vse, kar je luštnega
smo za vas, predvsem pa za nas, vaši Krti, ki vam vsem želimo veliko lepega tudi v naslednjem letu! In še več takih pohodov in tako prekrasnih dni!
Še spucat avto in je bilo kar treba it. Z žalostjo zaradi odhoda, a z veseljem zaradi prelepega doživetja! Še dobro, da sem avto prejšnji dan gor pustil, anede?!
Pohod od Krtine do Sovinje peči je na koncu nanesel le dobrih 20 km, kar je kar dosti manj, kolikor sem računal, da se jih bo nabralo. Kako to, ne vem. Črnivec se zdi tako presneto daleč, na koncu pa se izkaže, da je do tja le ubogih dvajset kilometrov?! Jej, jej, jej. Za njih smo porabili 5 ur in 6 minut. Kar pridni! Mare seveda ne bi bil Mare, če ne bi šel še nazaj domov peš. Sam je porabil za nazaj le tri ure in pet minut. Hja. Smo preveč toplarje iskali in se greli z različnimi pijačami, ki imajo znižano ledišče?!
Resnici na ljubo je do Črnivca še nekaj malega, a hoje je kvečjemu za slabe pol ure. GPS sem pozabil, a računam na največ dva km čez hrib.
Pa ravno zaradi snega, mraza, samote, prav zaradi takšnih razmer, bi lahko ta izlet uvrstil med ene najlepših sploh. Njegove zahtevnosti niti opazili nismo, tako smo bili vsi navdušeni. Še bomo organizirali kaj takega!
Vpiši se