To naj bi bil zimski izlet! Pa se nikakor ni izšlo.
Večinoma vreme ni bilo naklonjeno in niti ni veliko manjkalo, da bi jo še to nedeljo vreme zagodlo. No, saj jo je, pa se nismo prav nič sekirali, dosti dolgo smo čakali na ta presneti Porezen.
Že v začetku marca sva šla z Markotom na oglede, gor pa smo uspeli priti šele konec maja. Ojej.
Šlo naj bi za družinski izlet, možni poti pa celo dve: iz Hudejužne in s Petrovega Brda. Za ta močne Hudajužna, za ostale Petrovo Brdo. Marko je bil dodeljen kot poznavalec poti tistim, ki bodo šli s Hudejužne, jaz pa ostalim.
No, od družinskega izleta je ostalo bolj malo, številna premetavanja in prestavljanja izleta pač naredijo svoje. Poleg tega je še čas opravil na poljih, tako da je bilo vsega skupaj le osemnajst Krtov. Ampak zato ni bilo prav nič manj luštno.
Mi smo s Petrovega Brda krenili bolj počasi, naša pot je kar krajša in manj naporna. Da ne bomo preveč čakali, smo si rekli in se počasi odpravili.
Počasi pač toliko, kolikor je bil počasen naš vodnik:
Jasno, da sem ponosen, celo pot je namreč hodil prvi, jaz pa sem ga moram bolj bremzati kot ne, saj bi drugače kar zbezljal in odtekel gor... Kondicijo torej ima, presneto dovolj kondicije! Pa še svoj nahrbtnik je nosil, skratka pravi pohodnik!
Nam se pa vseeno nič ni mudilo, le mene je malce skrbelo - kdaj me pa ne, anede? - kako bo kaj vreme zdržalo. Pozno smo začeli s hojo, prepozno!
Medtem ko smo mi počasi uživali in prav mirno hodili, se je druga skupina malo bolj trudila! Seveda, tam je pot kar nekaj daljša in bolj naporna. So pa po nji šli sami taki, ki imajo dovolj kondicije. Tudi Helena. Jasno!
Potem sem najino marčevsko strmino gledal le po fotografijah, zdaj se mi zdi še presneto bolj strmo!
Razgledi med potjo so seveda prekrasni, Črna prst me že matra! Triglav kot na dlani, na žalost že skrit v oblakih.
Naša skupina je potrebovala do vrha dve uri in četrt zmerne hoje, vreme pa se je ravno na grebenu začelo počasi kisati.
Ravno toliko, da malce posedimo
potem pa se bo treba skriti pred prihajajočo ploho:
Ravno, ko smo bili na vrhu, smo spodaj pri razpotju zagledali našo drugo skupino! Kot da bi bili nekje daleč, daleč spodaj! Strmine vršnjega dela so mi kar dale malo misliti, vedno sem si mislil, da bo zdaj v travi zgledalo manj strmo kot pozimi, pa je ravno obratno!
Zato jo je naša skupina kar mahnila skrit se pod kočo, za katero sploh nismo vedeli, da je odprta! Jaz tega, da je odprta nisem opazil niti, ko smo šli proti vrhu mimo nje, ne moreš verjet! Pričakoval sem, da bo zaprta, ker so nam v marcu tako rekli (da je odprta šele konec junija), nikjer ni bilo zaslediti nobenega človeka, zato smo jo mahnili kar mimo.
Tako da smo imeli namen počakati drugo skupino pri kasarnah, kamor bi se lahko zatekli v primeru dežja... Še dobro, da smo šli z vrha po drugi poti, ne čisto po grebenu (kakor smo šli navzgor) in da smo morali iti mimo koče.
Izkazalo se je, da je koča odprta in da je pred njo kar veliko ljudi! A? Spet škratje??? Kar ne morem verjet... prav lahko bi se zgodilo, da bi šli gor in dol mimo koče in ne bi nikoli sploh vedeli, da je odprta... Jaooooj!
Tako pa smo se lahko vsaj dostojno skrili pred črnimi oblaki, ki so kar dobro grozili spod neba.
Druga skupina je prišla slabe pol ure za nami direktno na vrh. Njih je ploha že kar dobro lovila, zato samo klik
potem smo se pa skupaj skrivali v koči. Je prišlo torej zelo prav, vroč čaj pa se meni itak vedno takooooo prileže!
Preden smo šli sva z Markotom seveda še obujala spomine in se spominjala vsakega drevesa, ki nama je dalo kakršnokoli oporo pozimi.
Potem pa jo je bilo treba mahniti proti dolini, vreme se je vedno bolj kisalo.
Malce je bilo mokro, a v gozdu se še ni poznalo, dež pa tudi še ni začel kako bolj padati, tako da smo bili pri planinskem domu na Petrovem Brdu prav v kratkem času.
Mi smo si tam privoščili dobro joto, Tamauček si je pa privoščil vse nas in vsakega posebej.
Vremenu se je potem zmešalo in ni vedelo kaj bi. Je torej malo deževalo, malo pa pripekalo. V desetih minutah je bilo torej vsega, povsem aprilsko. Sreča, da smo vse plohe lahko preždeli v domovih! Ha, organizacija in pol, anede!
Midva z Markotom pa tudi nisva mogla mimo znaka kar tako...
predvsem zaradi tele marčevske slike ne...
Tisti konci so presneto lepi. Na žalost nam precej oddaljeni, a bo treba še it. Črna prst me matra, pa Blegoš, pa Ratitovec, pa... ojej, eno samo življenje ne bo dovolj!
Vpiši se