Takele odprte in neporavnane račune je treba enkrat poravnat, zadeve ne moreš pustiti odprte v nedogled.
Te žre in žre in žre.
No, ali pa tudi ne. Se pa vseeno dobro sliši, če ti uspe enkrat zadevo pospravit pod streho.
Trekingi pa tole mestno tekanje ne gre ravno skupaj. Treking me uči, da moram biti čim bolj učinkovit, da moram na vsak način pot krajšat, iskat bližnjice, tolčt diagonale in podobno. V mestu, po PST pa tega ni nič! Nič! Točno po trasi, niti metra gor niti dol, ne levo ne desno.
Ojej. Še na semaforjih sem moral čakat in direktno po zebri hodit... Saj sem hotel malo goljufat, pa me je Rado takoj za ušesa nazaj vlekel... Eh.
Wega tole naredi vsakih štirinajst dni, zame pa je bil kar presneto dober zalogaj. Še dobro, da sem sploh zdržal, na koncu sem imel res že vsega polno kapo.
Po pravici povedano sem si čisto sam kriv, lovil sem namreč štiri ure. Zakaj sem jih pravzaprav lovil, ne vem niti sam, ampak najbrž nekaj moraš lovit, anede? Drugače bi bil turist in bi preveč užival, tako pa sem le moral dati skoraj vse od sebe, da sem vseh 32 km sploh zmogel. No, človek si mora vedno kaj naredit, da lahko trpi, drugače na koncu ni užitka...
Tek je šel kar dobro, do Golovca je šlo odlično, na Golovec počasi, dol malo hitreje, po Golovcu pa sem malo potegnil in spravil Radota malo naprej iz krize. Tja nekam do Murgel je šlo, potem je pa mene začela prijemat kriza in se je ustavilo. Ni se mi dalo. Vroče mi je bilo za znoret, izotonik v nahrbtniku je bil topel, nikjer nič osvežujočega, prav hudičevo sem si želel, da bi začelo liti kot iz škafa! Kaj bi dal za dež takrat! Šele na viškem pokopališču sem se lahko kolikor toliko osvežil, tista mrzla voda je bila pravi balzam za moje telo. Je pa hudir, ker je ne moreš veliko spit, saj je bilo še kar par kilometrčkov pred nama in klonkanje v trebuhu ne naredi nič dobrega. Tako sem se več ali manj potem vlekel do konca, Rado me je podil, jaz sem pa težil. Tudi cukr ni več pomagal, dost sem imel vsega. Najbrž bi moral okrog polovičke pojest kakšno ploščico, to bi bilo bolje... ampak, kaj, ko nisva imela nobenega časa, je bilo treba lovit tiste zagamane štiri ure!
Je bil pa tole tudi dober test, ki zaenkrat kaže na to, da na LM ne bom šel na maratonsko razdaljo. Tako najbrž ne bom uspel obdržati obljube, ki sem jo ob koncu lanskega leta tako nespametno dal. Niso tele tekaške zadeve zame, vedno bolj me vleče treking, višinci in hoja v menjavanju s tekom. Saj sem vztrajen, a počasen, ne verjamem, da bom kdaj uspel maratonsko razdaljo preteči pod petimi urami. Vsaj zaenkrat ni še čas, nad pet ur se pa ne grem, saj takrat že vse pospravijo in gredo vsi domov... Nima smisla, je drugih ciljev kolikor češ!
Drugače pa je tole zanimivo. Popoldne odtečeš 32km in greš na pivce. To se mi je vedno zdelo ena taka... nemogoča zadeva! Za 32km bi se ja moral pripravljat cel teden, bit živčen, bit... ne pa kar takole, skoraj mimogrede. Pa še dolgo nisem tekel, nazadnje sicer v torek 10km ampak prej pa... Formaraton sredi aprila? Jep.
In ko sem danes še Tamaučka spremil v šolo, malo s trdimi nogami, je bilo nazaj grede že vse ok, muskelfibra pa nič. Kako pa to? Niti meča, za katera sem se tako bal, da ne bo spet kakih krčev, nič glasu od njih. Saj ne rečem, danes res ne bi šel nikamor, v celoti sem kar utrujen in se mi nič ne da, ampak... se poznajo vsi ti kilometri, ane? Jaz sem vedno znova presenečen in se mi zdi super in fino in fajn.
32.05km, 3:49:27, 7:10/km, 3333kCal, 201vm.
Evo, zdaj znam it popoldan kar en krogec okrog ljubljane.
Najine face so zato vesele, ker sva se slikala šele na pivu. Kako je pa to pasalo! Že samo zaradi tega se je splačalo it...
Vpiši se